POSTOJNA — Postojnska jama je zadnji dve stoletji zasenčila vse druge tamkajšnje znamenitosti. Čez dve leti, 14. aprila 2018, bo natanko 200 let, odkar je njen večji del odkril Luka Čeč. Uredil je tudi precej jamskih poti, zasadil dreves, ki še zdaj rastejo pri vhodu, pripravil bazen za človeško ribico in kot prvi odkril jamskega hrošča drobnovratnika. A ko je (s sotovarišema) sklicujoč se na te svoje zasluge zaprosil za dosmrtno službo v jami, ga je deželna uprava gladko zavrnila, po pritožbi pa še cesar! Umrl je nato Luka za posledicami kuge kot revež, saj niso znali ceniti njegovih zaslug.
Občinska vzvišenost
Ob opisanem zgodovinskem primeru nas zato ne sme preveč presenetiti, kako je zdaj, ko daleč pred čimer koli na Postojnskem paradira (zlata) jama, marsikaj tudi vrednega pa je prepuščeno vnemar. Denimo Jerinov mlin pod jezom na reki Pivki, slab kilometer iz vasi Žeje in komaj kaj več iz Prestranka. Resda ni na očeh, a tudi v odročni divjini ne, da občinski uradniki ne bi mogli vedeti zanj.
Nekomu pa je bila ta dediščina vendarle mar, da jo je 22. decembra 1984 z odlokom razglasil za spomenik lokalnega pomena v pristojnosti območne enote ZVKD Nova Gorica: »Mlin in žaga sta pritlična objekta z deloma ohranjenimi zunanjimi napravami in jezom. Datiramo ju v konec 18. in v začetek 19. stoletja.«
Po 32 letih spomeniškega zavarovanja te dediščine navedeni opis zaradi ignorantskega odnosa vseh pristojnih ne drži več. Objekta sta porušena in tudi jezu slabo kaže. Vodne nanose za jezom bi zlahka pospravili v sušnem obdobju, ko reka presahne. Pa jih ne.
Ista kot ob spomeniškem zavarovanju je le še lokacija: »Mlin in žaga sta ob reki Pivki, predel Dobje, južno od vasi Prestranek.«
Upokojeni profesor Jože Mlakar iz Prestranka je pobudo, da bi znamenitost obvarovali vsaj pred nadaljnjim propadanjem, lani naslovil postojnskemu občinskemu svetu. Na seji občinskega sveta je 12. novembra odgovor podala direktorica občinske uprave Marina Rebec. Glasi se: »Oba objekta sta že porušena, zato vlaganje v obnovo ni smiselno. Poleg tega je zemljišče v zasebni lasti, katerega lastnik je že starejši gospod, ki živi v tujini.«
Ker je pobudnik Mlakar ob Jerinovem omenjal še Ambrožičev mlin, si je direktorica privoščila, da ga poduči: »Ambrožičev mlin je v Občini Pivka pri Novi Sušici. Tretji mlin iz Prestranka proti Pivki je Jerinov in žaga in ne Ambrožičev mlin.«
Direktorica Rebčeva je tako smešila profesorja Mlakarja, češ da je slab poznavalec.
Razjasnitev, kdo nima pojma, Mlakar ali Rebčeva, smo šli poiskat v zbornik Ljudje in kraji ob Pivki iz leta 1975, s strokovnim člankom Mlini na srednjem toku reke Pivke in življenje v njih avtorice Vere Brgoč – ki ji je Občina Postojna za življenjsko delo dodelila tudi posebno priznanje.
Direktorica ne ve lokacije
Brgočeva uvodoma vzneseno zapiše: »Malo je krajev, ki bi se lahko ponašali s tako mlinarsko romantiko kot kraji na Pivki. Če se iz Žej povzpnemo na bližnji Malnarski hrib, se nam odpre lep pogled po vsej Pivški dolini. (...) Prav s tega hriba lahko opazujemo našo reko, kako se stiska in zajeda v njegovo skalnato podnožje. Od več strani se ga z desnim bregom tako tesno oklepa, kakor da bi za njegovim hrtom iskala zavetja pred burjo ali pa mu izročala v varstvo celo vrsto mlinov, ki so skozi stoletja peli svojo pesem ob njenih vodah. Po pravici ga lahko imenujemo Malnarski hrib.«
Brgočeva nadaljuje: »V tem skritem kotičku Pivške doline, kjer sta si pred davnimi leti človek in narava podala roke, je kar šest mlinov: trije so že razpadli (leta 1975, opomba V. J.), trije pa stojijo in dajejo zaradi posrečene skladnosti z okoljem kraju slikovito podobo. (...) To lepoto še bolj poudarja sotočje reke Pivke in njenega kratkega, a močnega pritoka Zvirka. V tesni podzemski zvezi z naraščanjem Petelinjskega jezera Zvirk divje privre na dan iz globokih lukenj in se skozi grmovje tihotapi na desni breg Pivke.«
Brgočeva v nadaljevanju pove, da je »Ambrožičev mlin na Zvirku našel svoj konec v plamenih leta 1903.«
Prebivalci bližnje vasi Žeje, ki so se zaradi košenine ob Zvirku (pravijo mu tudi Izvirk) zavedali vrednosti jezu Ambrožičevega mlina tudi po požaru, so, kot poroča Brgočeva, kupili »ruševine tega mlina, da bi si ohranili jez in 'širem', pod katerim bi sami z zapornicami urejali odtok vode. Zato jez še danes stoji, 'širem' pa služi kot pomemben prehod čez Zvirk do Jerinovega mlina in še dlje v vasi onstran Pivke.«
Vera Brgoč nedvoumno govori o soseščini obeh mlinov: »Most, ki veže Jerinov mlin z nekdanjim Ambrožičevim čez Zvirk.«
Zavarovati tudi širem
Kamniti širem z vklesanima letnicama 1758 in 1852 še vedno stoji čez Zvirek. Izklesan kot mostiček na prav poseben izviren način, da ga narasle vode ne morejo odnesti, bi si spomeniško zavarovanje, ker ga še nima, zaslužil že zaradi svoje enkratnosti. Širem še vedno brezhibno služi svojemu namenu, prehodu od ruševin Ambrožičevega k Jerinovemu mlinu, ki je po treh desetletjih spomeniškega zavarovanja žal tudi sam postal ruševina. Vabi pa vsakogar, tudi direktorico občinske uprave, naj si ga ogleda in ga, če želi, tudi prehodi.
Dotlej lahko žal le ugotovimo, da o nadaljnji usodi dediščine Jerinovega mlina z žago in sosednjega širma čez Zvirk razsoja nekdo, ki ju očitno sploh ne pozna. To mu omogoča status delovnega mesta, ki ga zaseda. Kar nas neizbežno spomni na zapisano modrost hudomušnega sodnika in pisatelja Frana Milčinskega: »I, če sam ne vem, bom pa druge učil.«
Kot še opisuje Brgočeva, je Jerinov mlin – ki je ohranil svoje ime, čeprav ga je Jerin pozneje prodal novim lastnikom, ki so se (tudi) pisali Ambrožič – mlel še nekje do leta 1965. Čeprav je od leta 1984 spomeniško zavarovan, za Jerinovim mlinom na Pivki in Ambrožičevim širmom čez Zvirk zaradi brezbrižnosti pristojnih sčasoma ne bo ostal kamen na kamnu. Spomin nanju bo za prihodnje rodove ohranil le še s srčno ljubeznijo napisani članek Vere Brgoč.
Občina poziva lastnika
Postojnske občinarje smo povprašali, kaj kanejo ukreniti za ohranitev stavbne dediščine Jerinovega mlina in širma čez Zvirk vsaj v sedanjem stanju. V odgovoru so zatrdili: »Občina Postojna si prizadeva za ohranjanje naše stavbne in kulturne dediščine.« Takoj zatem pa še razložili, kako. Takole: »Zemljišča, na katerih so ostanki mlina, niso v lasti občine, bomo pa pisno pozvali lastnika, ki živi v tujini, da ostanke mlina vsaj (oziroma najmanj) osnovno zaščiti.«
