Spletnih hribolazcev že skoraj 10.000

LJUBLJANA – Ne mine dan, ko hribovske duše prenekaterih planincev že zjutraj ne zdrami obvestilo: Anja je objavila fotografijo v skupini Hribolazec, ali Luka, ali Matija, Emil, Anže... Nekaj deset jih vsak dan zagotovo deli objavo v skupini na facebooku, ki šteje že skoraj 10.000 članov. Zakaj? Ja, hribovci s(m)o resda ponosni na svoje osvojene vrhove, a Hribolazec ni namenjen bahanju, na kar opozori tudi zdajšnji idejni vodja in duša skupine Sašo Benetek: »Eni ne razlikujejo med objavo na svojem profilu in objavo v skupini. Fajn je, če daš fotografije z ene ture v en album in poveš, kje si bil, ker tisto, da objaviš eno sliko in napišeš zraven Dobro jutro ali nekaj po angleško, to je sicer v redu za osebni profil, skupina pa mora imeti neko rdečo nit, se pravi opis hriba, gore, ture.« Da ni težav z objavami, so na začetku skupine objavljena jasna navodila, ki se jih uporabniki načeloma držijo. »Včasih kdo izreka kakšna neprimerna mnenja komu pri objavah in je nato treba miriti situacijo,« pove Sašo, ki delo administratorja opravlja z veseljem.

Idejo za Hribolazca je sicer dobil Peter Remec, ki je skupino ustanovil 13. januarja 2010, in Sašo Benetek ga je spoznal prav na enem od dogodkov. »Na turi sem se pridružil in Peter je takoj videl, da sem jaz pravi za to, dal mi je administratorske pravice, to je bilo oktobra 2010, decembra istega leta pa sem že organiziral prvi dogodek, vzpon na Veliki Špiček.«

Željni družbe in dogodivščin

Skupino pohodniki največkrat poiščejo prav z namenom, da dobijo idejo za izlet, nekateri iščejo tudi družbo, in da bi bolje spoznali, kako ubrani so lahko, ko se na poti navkreber skupaj znajdejo popolni neznanci s facebooka, smo se jim pridružili na vzponu na Kamniškega Dedca. Kljub slabemu vremenu in delovnemu dnevu se nas je zbralo šest, organizacija v izvedbi Saša Benetka je bila brezhibna. Ob natanko 5.20 smo se odpravili iz Kamnika, ob 6.00 smo začeli hoditi, vse, kot je bilo napovedano. S strmino klanca so se hitro razvezali jeziki, druženje je namreč bilo in bo prvi namen skupine. »Osnovni namen skupine so bili izleti, ture, ta pa je potem prerasel v poročila s tur prek fotoalbumov. Ampak še vedno vztrajam pri tem osnovnem namenu, da se povežemo in da se ljudje iz skupine v živo spoznamo, seveda tisti, ki imajo željo in namen,« razloži vedno nasmejani Benetek, ki težko izbere svoj najljubši Hribolazčev izlet: »Ogromno jih je, preveč je luštnih.« Z veseljem pa oznani rekorde, vse udeležence in dogodke namreč skrbno zapisuje in tako je, pravi, spoznal že več kot 500 ljudi. Med njimi je tudi Andrej Breznikar, ki se vzpenja z nami na Dedca. Skupini se je pridružil pred kakim letom, ko je iskal družbo za v hribe, na turo pa se je s Sašem prvič podal na avstrijski tritisočak Petzek: »Ko sem prvič šel, sem bil skeptičen, nisem vedel, kako bo, potem pa, ko smo se zagledali na enem parkirišču, smo takoj vedeli, da smo vsi v isti koži s hribi.« Breznikar je tokrat tako zarana vstal samo za to, da se malo podruži s Sašem, pove pa še, da je v skupini spoznal veliko ljudi: »Drugače se nikoli ne bi srečali, ker na primer eden pride iz Sevnice, drugi iz Logatca, tretji iz Trsta, zaradi Saša pa zdaj skupaj hodimo v hribe.«

Vsak najde kaj zase

Največ hribolazcev se vsako leto zbere na nočnem pohodu na Mrzlico, kjer so postavili rekord v udeležbi, ko jih je prišlo 62, in pohodu na Raduho, manjše skupine pa na drugih turah, brez katerih Sašu ne mine konec tedna. »Če je le vreme! Pa tudi če ga ni, izvedemo kakšno krajšo turo. Enkrat smo že obračali na Vršiču, ko smo se nameravali povzpeti na Malo Mojstrovko. Odprli smo šipe na avtomobilih in se kar tako zmenili, da jo mahnemo v Karavanke.« Med sopihanjem na Dedca svojo vez s Hribolazcem razodeneta tudi Matic Rupnik, ki pravi, da je skupino na facebooku našel na slepo srečo, pred tremi leti, ko je iskal ideje za izlete, in Borut Kavčič, ki je, navdušen nad vodeno hojo v hribe, takoj okužil še ženo Valerijo. Zdaj na izlete Hribolazca s seboj vzameta tudi svoje tri otroke, letos so tako skupaj s Sašem osvojili štiri vrhove Paškega Kozjaka. »Če nisi stoodstoten za kakšno težjo turo ali če ne poznaš gore, je super, poleg tega vsak najde kaj zase,« pove Borut, ki fotografij v skupini Hribolazec ne le všečka, ampak jih tudi objavlja.

Med prijetnim kramljanjem smo kmalu osvojili Dedca, ob natanko 7.54, navkljub dežju, ki nas je vso pot po malem zalival, na vrhu pa nam je vendarle podaril suhih 10 minut, da smo se lahko pošteno razgledali, posneli spominsko fotografijo in jo mahnili nazaj v dolino. Ne zgodi se vsak dan, da lahko že ob desetih zjutraj druge premamiš s fotografijami osvojenega vrha, popolnoma dobronamerno, da ne bo pomote, le s kančkom bahanja in seveda s spoštovanjem pravil Hribolazca.