Mnogi so si oddahnili, ker je končno spokal, Joseph Adamo Mussomeli, ameriški veleposlanik v Sloveniji. Ta tečnoba, Pain in the Ass, bi rekli Američani. Kot kakšen tur je bil, res, ki ga ne spraskaš z riti, kot se znebiš navadnega mozolja. Njegova ekscelenca se je po domače vtikal v vse po vrsti, dvigoval prah, komentiral naše notranje zadeve in grajal našo visoko politiko, ki je, resnici na ljubo, padla nizko, da nižje ne more.
Enim je šlo v nos, ker ga je zas(k)rbelo, da nekateri Romi v Sloveniji še vedno živijo slabše kot psi v boljših družinah; celo tako se je »ponižal«, da jih je obiskal na domu. Drugi so znoreli, ko je na svoj dom, na ameriško ambasado, nabil tablo v spomin žrtvam vseh totalitarnih režimov 20. stoletja. Mussomeliniju ali Musu, kot ga pod Alpami »ljubkovalno« kličemo, namreč ne gredo v glavo težave s spravo oziroma da se 70 let po koncu druge svetovne vojne vsaka še tako nedolžna debata konča s pljuvanjem (po) ta rdečih in ta belih.
Morda je šel ljubiteljski poet, ki je po srednji šoli v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja preštopal Evropo, za diplomata res preveč direktno na kol, smučarsko rečeno. Ni ovinkaril, svoje mnenje je razkril, četudi ga nihče ni nič vprašal. Mogoče je preveč vestno opravljal ameriško službo, toda užival je tudi s slovensko družbo. Iskreno, ne v rokavicah.
Le pomislite, ali po imenu, priimku, podobi ali izjavi poznate še koga iz tujega diplomatskega zbora v Sloveniji. Sam se ne spomnim niti enega razen Mussomelija. Drugi so modro tiho, držijo se kaviarja, fraka in drugih diplomatskih not, se udeležujejo gala koncertov, svečanih večerij, morda še kake dobrodelne akcije, sicer pa uživajo v svojih rezidencah v Rožni dolini ali na Prešernovi.
Na koncu, a ne nazadnje: katera ekscelenca bi se še drznila pošaliti na svoj račun in obleči majico s sliko svojega obraza in napisom Spizdi – to je bil menda najpogostejši nasvet, ki ga je Muso dobil od jeznih Slovencev. Zato, newyorški jenki – pridi še kdaj. In nam nastavi ogledalo.