PIRAN – Šestinpetdesetletna Zlatka Olah je pred tremi tedni napovedala, da bo do prihodnjega četrtka, 9. marca, čakala na začetek revizije sodnega postopka, v katerem naj bi zaradi zamenjave parcelnih številk izgubila tudi svoj dom, potem pa, če je spet ne bodo slišali, izpeljala javni samomor: »Krivic, ki jih država podpira, storilce pa ščiti, sem sita, ne morem jih več prenašati!« Datum je zdaj premaknila na 8. marec, simbolično pač – na dan žena. Po svojih napovedih se bo večslojno oblekla, oblačila prej napojila z bencinom, ter svoji kalvariji z vžigalnikom ali vžigalicami dopoldne, nekaj po osmi uri, naredila konec enkrat za vselej – pred uradom predsednika države Boruta Pahorja na Erjavčevi 17 v Ljubljani.
Klet namesto garaže
Nekoč uspešna obalna gostinka, danes na 292 evrih socialne podpore, si je s poslovanjem lokalov nabrala za 52.000 evrov dolga. S pomočjo hčerke je denar vrnila, z izjemo zapadle obveznosti do Petrola, ki mu je bila dolžna 1200 evrov glavnice ter 1600 evrov obresti in preostalih stroškov, skupaj 2800 evrov. Podjetje se je takrat odločilo, da dolg izterja takoj in ne privoli v prošnje upnice za obročno plačilo. Olahovi, lastnici kleti, garaže in trisobnega stanovanja na Liminjanski cesti 83 v Luciji, je Okrajno sodišče v Piranu zato na dražbi prodalo stanovanje. Ne kleti ali garaže, ampak kar nepremičnino, veliko 70 kvadratnih metrov, v kateri je živela s hčerko, vnukinjo in vnukom. Stanovanje, uradno ocenjeno na 155.000 evrov, so na javni dražbi prodali za slabih 80.000 evrov. Zakaj ne garaže ali kleti? »Sodnica je zamenjala ID-številki nepremičnin iz zemljiške knjige. V prodajo je dala klet, veliko 2 m2, misleč, da prodaja garažo, določila zanjo absurdno visok znesek 17.000 evrov, interesentov pa seveda ni bilo. Namesto da bi sprevidela napako in prodala garažo, katere izkupiček bi zadostoval za poplačilo dolga slabih tri tisoč evrov, mi je nato prodajala in prodala stanovanje in garažo, misleč, da gre za stanovanje in klet,« zmajuje z glavo Olahova. Zadnja sodba višjega sodišča iz Kopra potrjuje sklep sodišča prve stopnje, da se je pri pisanju sodnega sklepa zgodila zamenjava identifikacijskih znakov nepremičnin.
Glede na to, da o domnevnih nepravilnostih zaradi prodaje stanovanja ne teče noben postopek, je Olahova »vsaj desetkrat pisala predsedniku države Borutu Pahorju, poslala sem mu vso dokumentacijo, da bi skupaj s sodelavci pravično proučili odlok sodnega sveta, ki procesnih napak v delu sodnice ni našlo«. Razočarano pojasni, da ji je odgovoril pred dvema letoma, obljubil, da bo dal zadevo v pregled: »Potem pa se ni več javil.« Olahova si je lahko s preostankom denarja, ki ga je dobila, potem ko so poplačali upnika za 2800 evrov, od trisobnega stanovanja, kleti in garaže, kupila samo še kletno garsonjero v Piranu.
Niso pristojni
Očitno se bo res zažgala, saj je 8. marec pred vrati, njej pa sta od vseh, ki jim je poslala pismo o svoji težavi in nameri s priloženo dokumentacijo o spornem postopku, odgovorila le Vrhovno sodišče RS in predsednik državnega sveta mag. Mitja Bervar. Ta je uvodoma pojasnil, da sicer niso pristojni za reševanje tovrstnih pritožb, je pa že preposlal pismo Komisiji za peticije ter človeške pravice in enake možnosti ter se edini izkazal s sočutjem, saj je Olahovi od srca zaželel, da bi se njena zadeva čim prej uredila, saj da resno ogroža njeno zdravje.
s konkretnimi sodnimi odločitvami.
Odzive vseh naslovljenih z izjemo predsednice Ustavnega sodišča RS Jadranke Sovdat – kljub telefonskemu pozivu njene opredelitve v 16 dneh nismo prejeli – smo zbrali na Novicah, a so praviloma mlačni. Odgovori predsednika republike, predsednika vlade, predsednika državnega zbora, predsednika državnega sveta, varuha človekovih pravic, ministrstva za pravosodje, predsedstva ustavnega sodišča, vrhovnega sodišča, predsednika sodnega sveta se berejo kot mantra: »Nismo pristojni.«
Iz kabineta predsednika vlade Mira Cerarja so sporočili: »Pisanje državljanke smo odstopili v obravnavo ministrstvu za pravosodje, ki je resorno pristojno za to tematiko. Kabinet predsednika vlade namreč nima in ne more imeti nikakršnih pristojnosti v zvezi s konkretnimi sodnimi odločitvami.«
Vrhovno sodišče je Okrajno sodišče v Piranu zaprosilo za dokumentacijo, da bodo lahko odgovorili Olahovi in nam, iz kabineta predsednika državnega zbora dr. Milana Brgleza pa so sporočili, da so dopis Olahove odstopili komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je tako kot kabinet predsednika Boruta Pahorja izčrpala svoje možnosti za dodatne ukrepe: »Gospa Olah se je na predsednika republike in njegov urad že večkrat obrnila s prošnjo za pomoč. Predsednik republike se v primerih, ko gre za nezadovoljstvo s potekom sodnih postopkov, ne more in ne sme vmešavati. Smo pa po nekaj ponovnih pismih gospe Olah v marcu in aprilu 2016 po elektronski pošti kontaktirali varuha človekovih pravic ter v telefonskem pogovoru stopili v stik s Centrom za socialno delo Piran. Iz pisma gospe Olah je namreč izhajalo, da je zaradi napovedane deložacije v hudi osebni stiski. Po naši telefonski urgenci na CSD Piran so tam stopili v stik z izvršiteljem in gospo Olah in zadeva se je takrat začasno razrešila oz. preložila. Gospa je pismu, ki nam ga je poslala novembra 2016, priložila tudi obvestilo Sodnega sveta RS, da je ta na septembrski seji obravnaval njeno pritožbo in ugotovil, da pri delu sodnice ni bilo napak. Predsednik republike in njegov urad sta tako v okviru pristojnosti izčrpala možnosti za morebitno dodatno ukrepanje.«
Zbogom, Slovenija!
Ministrstvo za pravosodje pod taktirko ministra Gorana Klemenčiča zadevo Olah ocenjuje podobno kot predsednik sodnega sveta dr. Marko Novak, ki nas je obvestil, da so že na seji 16. februarja ugotovili, da so 1. septembra lani na 78. seji zadevo že obravnavali in da niso bile ugotovljene nepravilnosti, ki bi zahtevale uvedbo postopkov zoper omenjeno sodnico. »Ministrstvo za pravosodje je za opredelitev zaprosilo predsednico piranskega sodišča Natašo Tomazini Tonejc, a po navedbah slednje pri delu njej podrejene sodnice ni bilo zaznati kršitev, zato zoper razpravljajočo sodnico niso bili sprejeti nobeni ukrepi.«
Ker nihče ne more ali noče ukrepati, je Olahova napisala dve strani dolgo, žalosti polno poslovilno pismo, med drugim: »Ne morem požreti krivice, ki je bila storjena meni in moji družini, nočem in ne zmorem bivati v tej smrdljivi luknji, kjer po meni ponoči lazijo miši in podgane. Vabim vas, da pridete v Ljubljano pred predsedniško palačo, da boste žive priče mojemu dejanju. Zbogom, Slovenija!«
