Špica nima divje vode, ima pa dušo

CELJE – Enajst let mineva od požara, ki je popolnoma uničil takrat še leseno čolnarno na Špici v Celju. A prizadevni člani Kajak kanu kluba Nivo Celje so po nekaj letih tudi z lastnimi žulji, odrekanji in prostovoljnimi urami postavili enega najlepših in najsodobnejših kajakaških centrov, ki v prvi vrsti ostaja dom številnih kajakašev in kanuistov. Na Špico pa radi prihajajo tudi drugi, naključni rekreativci ali sprehajalci. Zdaj je v klubu nekaj več kot sto članov, najbolj pa so ponosni na kar pet reprezentantov.

Dva članska, Martina Srabotnika in Simona Brusa, ter tri mladinske, Urha Turnška, Davida Rozmana ter komaj 15-letnega Lana Tominca. Sploh slednji je eden tistih, ki veliko obetajo. »Imamo pa tudi dva profesionalna trenerja. Pavlija Kuralta, ki skrbi za mlajšo selekcijo, in enega najboljših trenerjev Aleša Kudra, ki je sposoben ustvariti svetovne ase,« s ponosom govori o podmladku Dušan Konda, ki je v kajak kanu klub prišel kot mlad kajakaš pred 40 leti, že več kot 30 let pa je njegov predsednik.

Mladi upi

»V vseh teh letih smo pridelali tudi veliko medalj. Največ jih je kot mladinec in pozneje član osvojil Simon Brus, zdaj pa veliko stavimo na 21-letnega Martina Srabotnika, ki je izjemen garač in tudi velik up, saj je bil letos že drugo leto na izbirnih in vseh drugih največjih tekmah in je po rezultatih tik za Petrom Kauzerjem. Zdaj je tudi naš adut na svetovnem prvenstvu v Franciji in drugih tekmah svetovnega pokala,« o Srabotniku v superlativih govori Konda. Tako Srebotnik kot Rozman, Turnšek in Tominc so bili letos na svetovnem prvenstvu v Bratislavi, a so v polfinalu naredili preveč napak, da bi posegli po kateri od medalj. A priložnosti bo še veliko. Za prihodnost kluba Konde ne skrbi, saj imajo zadaj še 25 do 30 otrok, s katerimi se vsak dan ukvarja trener Pavli Kuralt. »In obetajo,« pravi Konda, ki še vedno upa, da se bodo smeli načrti za Špico, ki so za zdaj le še na papirju, nekoč udejanjili v praksi. In da bo z nadgradnjo čolnarne, ki je zrasla po požaru iz nič, Špica nekoč svetovni kajakaški center, na levem bregu pa bo mestna plaža, kakršno so meščani pred drugo svetovno vojno že imeli, le da nekoliko višje, kot je v načrtih zdaj.

Zamudne vožnje na treninge

»Savinja je mirna, ne divja voda. Pravzaprav je hudournik, ki pa podivja enkrat na tri leta, zato je tu primerno postaviti premakljivi železni hidravlični jez, ki bi mesto tudi ščitil pred poplavami,« nam Konda razkrije podrobnosti. »Na levem bregu nad jezom bi se lahko ustvarila globoka ravna voda, primerna za vodne športe in kopanje, pod jezom, kjer bi nastala višinska razlika, pa bi iz 40, 50 metrov širine Savinje uredili od sedem do osem metrov široko stezo, ki bi bila primerna za kajakaško progo,« še pravi. In ne pozabi dodati, da so ti načrti stari že nekaj let, saj zahtevajo ogromno denarja. »Tega se seveda zavedam, vseeno pa upam, da bodo projekt kot perspektivnega prepoznali tudi mestni svetniki in bo občina zanj pridobila evropski denar,« pravi. S tem bi Celje dobilo progo za trening mladih tekmovalcev, hkrati pa plažo, ki bi jo koristilo veliko ljudi. »Trenutno sta nam najbližja kajakaška centra doma v Tacnu ter v dobre tri ure oddaljeni Bratislavi, kjer so Slovaki prav tako na ravni Donavi naredili center, ki ga zdaj oblegajo številni Evropejci. Mi pa s kombiji vsak drugi dan vozimo kajakaše na treninge v Tacen, kar je velik riziko na cesti ter izguba časa, saj za trening ne porabijo le dveh ur, ampak šest do sedem,« opisuje Konda glavne razloge, zakaj se bori, da bi tak center zrasel tudi v Celju, kjer je trenutno reka Savinja res preslabotna, da bi na njej kajakaši lahko resno trenirali. Da gre Celjanom zaupati, pa kaže tudi poteza Kajakaške zveze Slovenije, ki je privolila, da 26. avgusta, ob 70-letnici, v Celju pripravijo državno prvenstvo, na katero so povabili tudi kajakaše iz okoli 10 držav z območja nekdanje Jugoslavije pa tudi Avstrije, Italije in Francije.