ŠTORE – Dva meseca je že, odkar je 51-letni Ismet Čorbić toplino svojega doma na Cesti 14. divizije v Štorah zamenjal za park, nedaleč stran od bivališča in tik ob občinskem poslopju ter ob glavni prometni povezavi med Celjem in Šentjurjem. Vsakdo, ki se pelje mimo, ga lahko opazi. Spi na leseni klopci ali avtu onkraj ceste pri železniški postaji, osnovne higienske potrebe opravlja v bližnjem potoku Voglajna, deset dni je že brez hrane, shujšal je za 27 kilogramov, prijatelji in nekateri sosedje mu prinašajo vodo in cigarete. Družini se ne sme približati.
Pooblaščena, da pazi nanj
Ismet, domači in znanci ga kličejo Ičo, se je v težavah znašel, ker naj bi bil nasilen do žene Mejre. Prisega, da nikoli ni storil tega, kar mu očitajo, še manj razume, zakaj se žena po 26 letih lepega zakonskega življenja nenadoma tako vede. Policija je tistega večera prejela anonimno prijavo, da Ismet pretepa Mejro. »Nisem je tepel, sva se pa glasno prepirala. Sem epileptični bolnik, prijemajo me krči, moram jemati zdravila. Dan prej sem se vrnil iz bolnišnice, kjer so me na nevrologiji sicer zadržali le šest ur. Prepirala sva se, ker me nihče ni obiskal, bil sem pod vplivom pomirjeval. Potrebujem stalno spremstvo, okoli vratu imam izkaznico, da sem bolnik, ne pijanec. Žena je pooblaščena, da pazi name.«
Ismet je bil presenečen, ko je mlajši, sicer že polnoletni sin planil iz sobe, povzdignil glas in ga nadrl, naj ne kriči na mamo, grožnje je, pravi Čorbić, podkrepil z nožem. »Dejal sem mu, naj nikar ne rešuje mojega zakona, temveč svojega, če bo treba. Pa so kmalu prišli policisti in me odpeljali na postajo. Dvakrat so me zgrabili epileptični krči, do zdravil nisem mogel. Eden od policistov me je ozmerjal, naj se ne derem in naj se kar v hlače uščijem, da bom že počistil za seboj.«
Zdaj na 20 metrov
Žena je medtem podala prijavo, da jo je tepel in trpinčil. »Ko sem prišel malce k sebi, sem jim rekel, naj me dajo na poligraf, ker ne lažem. Tudi žena naj gre. Po nekaj urah me je domov odpeljala sorodnica Ifeta, a sem znova dobil napad in moral na urgenco. Ifeti so vročili sklep o prepovedi približevanja na manj kot sto metrov. Pri njej sem ostal samo do jutra. Živi v majhnem stanovanju, ima otroka invalida in nočem biti v breme. Potem sem šel v štorski park. Sina sem po esemesu prosil za zdravila, pa sem spet dobil policiste na glavo ter 350 evrov globe. Je prekršek, če prosim za zdravila?«
Sklep o prepovedi približevanja so mu podaljšali do 28. avgusta, ves ta čas je bil park ob cesti njegov dom. V naslednjega pol leta se lahko približa na 20 metrov in komunicira s sinom, tako je prišel vsaj do oblačil. »Ne vem, kaj bom teh šest mesecev. Zima prihaja. Na socialni so mi rekli, naj spišem vlogo za enkratno socialno pomoč in grem v zavetišče. Ogledal sem si ga, a to ni primeren kraj za mojo bolezen. Na psihiatriji v Vojniku so bili zgroženi, kako lahko takega človeka tiščijo v zavetišče.« Ičo prejema skromno socialno pomoč, občina Štore bo ta mesec odločala, kako, če sploh, mu lahko pomagajo. »Župan Miran Jurkošek je dober človek. Dal mi je deset evrov in rekel, naj grem kaj pojest, kot župan pa za zdaj ne more nič.«
Čorbić je na Karitasu prejel paket, a nima kaj z njim, saj nima kje kuhati. »Saj so me vabili sosedje na kosilo, a sem se zbal, da bo spet prišla policija.« Mladinci iz soseske so oblikovali peticijo s 27 podpisi, da Ičo ni slab človek. Toda skoraj povsem je že obupal. V vozilu ima pripravljeno vrv in pravi, da ko bo prišel trenutek slabosti, ne bo okleval.
Ko mož udari, greš k zdravniku Ismetova žena Mejra svojega stališča ni hotela predstaviti, takoj je prekinila telefonsko zvezo. Ifeta Ćutić, Ismetova sorodnica iz Celja, je povedala, da ga pozna od rojstva in ve za njegove težave. O tem se je hotela pogovoriti z zakoncema, toda Mejra tega ni hotela, na pogovor je prišel samo Ičo. »Spomnim se, da me je enkrat poklical ponoči in rekel, da mu nočejo poklicati rešilca. Spet drugič se mi je hotel samo malo potožiti, pa sem v ozadju slišala ženo in sina, ko sta vpila nanj. Ne verjamem, da bi ženo kdaj resneje udaril, morda je padla kakšna klofuta. Tudi jaz sem imela nasilje v družini, in ko me je mož udaril, sem morala poiskati zdravniško pomoč.« Ni nepomembno, da je Ičo mojster borilnih veščin šotokan – njegovi udarci bi se gotovo poznali na ženi in zdravnik bi to moral videti in zabeležiti. In, ne nazadnje, mojstri borilnih veščin so tudi mojstri samoobvladovanja. |
Težave od prometne nesreče Ičo je bil še leta 2004 zaposlen kot šofer v podjetju iz Slovenskih Konjic. Na Poljskem je imel hudo prometno nesrečo, nanj je zgrmela natovorjena prikolica: šest zlomljenih vretenc, polomljene roke, noge in rebra ter pretres možganov niso dajali upanja, da se bo izvlekel. Uspelo mu je, a vozil ni več, pojavljati so se mu začele epileptične težave, glavobol, izguba spomina in živčni napadi. Ugotovil je, da ga delodajalec sploh ni zavaroval, invalidska komisija ga je dala v peto kategorijo, delovne dobe mu niso priznali. |
