Spečo Planinko obuja 
premožni Notranjec

Zdi se, da je v Sloveniji v zadnjem času malo več optimizma, kot ga je bilo čutiti nekaj zadnjih let. Končno gre gospodarstvo navzgor. Ljudje znova odpirajo denarnice, gospodarska rast je bila aprila skoraj 12-odstotna, kar je za šest več kot leto prej in za več kot 14 odstotne točke več od dolgoletnega povprečja, ko smo v obdobju vlade Boruta Pahorja leta 2009 padli v krizo. Kar 19 odstotkov prebivalstva Slovenije razmišlja o prenovi bivališča, 11 odstotkov o nakupu novega avtomobila in trije odstotki o nakupu novega stanovanja ali hiše. Močno se je povečal tudi interes tujcev in Slovencev za gradnjo ali nakup hotelov pri nas, o čemer sem na teh straneh že pisal.

Postojnčan Marjan Batagelj je kupil, a ne kot predsednik upravnega odbora družbe Postojnska jama, ampak kot zasebnik, edini hotel na Jezerskem, rahlo devastirano Planinko. Prej se je dvakrat neuspešno potegoval za hotel Krim na Bledu, prav tako pa tudi za hotel Bellevue v Bohinju. Pri Krimu je izgubil bitko z Lorisom Požarjem, igralniškim baronom iz Kozine, ki naj bi imel poslej svojo blejsko igralnico prav v tem hotelu.

Morda sta bila ta dva hotela predraga za poslovno previdnega in konservativnega Batagelja; tisti, ki dobro poznajo razmere, pravijo, da ga je utegnila o investiciji prepričati žena Katja Dolenc Batagelj, šefinja marketinga v družinski družbi. Verjetno pa prvi mož Postojnske jame še vedno ni povsem odpisal nakupa bližnjega kraškega bisera z žlahtnimi lipicanci – Lipice. Toda Lipica je tempirana bomba, obremenjena z vsemi mogočimi hipotekami in priklopljena na aparate, kar Batagelj dobro ve, zato se zanesljivo ne bo zaletel. »Nikoli ne vlagam takrat, ko vsi norijo. To je čas za akumulacijo kapitala. Nova kriza bo prišla prej, kot si mislimo,« pravi.

O tem, koliko je dal za Planinko, ki ima 27 sob, noče govoriti, tako naj bi se dogovoril s prejšnjim lastnikom Samom Vodiškom, ki je sicer tudi lastnik koprskega hotela Bio. Vodišek je Planinko kupil pred desetimi leti od Mercatorja, Batagelj pa naj bi iz zdajšnjega hotela s tremi zvezdicami, ki mu ne misli spreminjati gabaritov, naredil butičnega, kjer bo cena sobe 500 evrov.

»Jezersko je eden največjih slovenskih biserov, podzemni raj že imam, zdaj sem kupil še nadzemnega,« pravi Batagelj, ki je nedavno v svojem prenovljenem hotelu Jama v Postojni odkril tudi udbovski ali kosovski prisluškovalni center, iz katerega misli kmalu narediti muzej Udbe in ga tržiti.

Hotel je nedavno kupil še en naš poslovnež, po oceni revije Manager 32. najbogatejši Slovenec, Otmar Zorn, in sicer Jelovico na Bledu, njena 95-odstotna lastnica je bila doslej Electa družine Janković. Direktor Electe Damjan Janković, sin ljubljanskega župana Zorana Jankovića, prodaje hotela ni hotel komentirati, prav tako Zorn ni hotel povedati, koliko je dal zanj, češ da je to poslovna skrivnost. Povedal pa je, da ga namerava prenoviti, vendar po sezoni, torej jeseni, in bo vanj vložil milijon evrov. Ter da se bo zavzemal, čeprav se sam nima za hotelirja in je že zaposlil novega direktorja, za goste, ki ne bodo agencijski. »Agencije res zakupijo zmogljivosti, a hotelirji ob tem zaslužijo samo za životarjenje.«

Vedno nasmejani Zoran Janković je prepričan, da bo tudi trgovski center Stožice prej ko slej prodan. Tudi tam naj bi zrasel nov hotel. Janković meni, da ga bo kupil kralj banan Izet Rastoder. »Naredil bo posel življenja. S tem bo lahko zaslužil toliko, kot v petih letih nima dobička z bananami,« je izjavil župan v intervjuju za Delo pred dnevi. Kajpak navija, da bi se to res zgodilo, saj bi se s tem tudi njemu odvalil kamen od srca. Toda na prvo dražbo pred dnevi ni prišel niti Rastoder, ki je edini do roka vplačal milijon evrov varščine, niti kdor koli drug. Morda pa je to znak, da so Stožice že vnaprej namenjene Rastoderju. Izklicna cena za stožiške nepremičnine, betonski torzo, ki ga krepko načenja tudi zob časa, je okroglih 21 milijonov evrov. Predlog za nov poskus prodaje bo zdaj Mariborčanka Lucija Klampfer, stečajna upraviteljica bankrotiranega Grepa, ki je gradil Stožice, v dveh tednih ponovila, z vsemi žavbami namazani poslovnež Rastoder pa seveda računa, da bo izklicna cena v drugem poskusu dražbe precej nižja. Spomnimo: Izet Rastoder, ki se ima za slovenskega poslovneža, je začetni kapital zaslužil pred nekaj desetletji, ko je med divjanjem vojne na Balkanu tja prodajal kavo. Ko je bilo vojne konec, se je nekdanji uslužbenec JLA, zaposlen je bil v vojni bolnišnici na Zaloški, danes očesni kliniki, preusmeril na banane, vseskozi pa služil tudi s preprodajo nepremičnin. Tako je parcelo, natančneje gradbeno jamo, ki je desetletja »krasila« vogal Tivolske in Slovenske, prodal Srbu Miroslavu Miškoviću in malone čez noč zaslužil milijon evrov. Tudi Miškovića, enega najbogatejših Srbov, poznamo iz zgodbe o Stožicah, ki se je končala slabo in katere posledice se vlečejo še danes.