Panama, Pameče, Maribor. V minulih dneh smo si brusili jezike ob teh treh zgodbah: o srednjeameriški davčni oazi, kamor se hodi senčit tudi denar prenekaterega Slovenca, o koroških starih starših, ki da jim je država ugrabila dva vnučka, in o Ljudskem vrtu, kjer je nogometna vera izgubila vsako mero.
Le kaj imajo skupnega panamski dokumenti, odločitve centra za socialno delo in žaljiva sms-sporočila na liniji Zahovič-Ibraimi? Na prvo žogo nič, v resnici pa veliko, bistveno. Vse informacije so prišle v javnost, čeprav so bile bodisi strogo zaupne, bodisi varovane, bodisi zasebne. Vse so tudi pokazale moč medijev, a hkrati razgalile njihovo nemoč ter dokazale, da raziskovalnega novinarstva ni – brez pomoči od znotraj.
»Do zdaj sem govoril na splošno, zdaj pa moram biti konkreten,« je dejal užaljeni zvezdnik Maribora Agim Ibraimi – in spregovoril novinarjem. Povedal jim je vse, kar mu je ležalo na duši in v telefonu. Javno je opral umazano perilo mariborskega nogometnega kluba, natančneje njegovega direktorja. Brez fuzbalerjevih pojasnil bi mediji lahko le ugibali, kaj je sprožilo spor, tako kot bi brez anonimnega dostavljalca v primeru odvzetih otrok ne vedeli, kaj je resnično v ozadju sklepa, da gresta fanta umorjene matere od starih staršev k rejnikom.
Naše malčke v vrtcih in v osnovni šoli spodbujajo, naj spore znotraj skupine ali razreda razrešijo sami, brez arbitražnih sporazumov pod okriljem vzgojiteljev ali učiteljev. Naj vendar ne tožarijo za vsako figo, za vsako iz rok iztrgano igračko ali počečkan zvezek, jih učijo. To je dobro, čeprav opažam, da pri otroku zasadijo strah pred očitki, da je tožibaba, reva, špeckahla, če težavo, ki jo ima s soigralcem, nese naprej odgovornemu.
Od šole do službe je le korak, od otroškega netožarjenja do odraslega pometanja pod preprogo pa tudi. Zato moramo biti špeckahlam hvaležni. Skrbi nas lahko le to, bi rekel moj statistično podkovani kolega, da je na vsako razkrito afero vsaj deset zamolčanih.