Španski biki na slovenski krožnik

LJUBLJANA  Ko ob sobotah nakupujemo zrezke ali svinjska rebrca za nedeljsko kosilo, odidemo iz trgovskega centra ali od zasebne mesarije v veri, da smo kupili sveže slovenske šnicle, ki so zrasli nekje na manjši slovenski kmetiji. Ob tem si predstavljamo rdečeličnega, smejočega se svinjerejca v modrih delovnih hlačah, v rokah pa drži, denimo, vile. No, nekaj takih kmetov, ki doma redijo denimo 50 ali pa 100 pujsov in se zadovoljno smejijo, zagotovo obstaja, a meso njihovih prašičev skoraj zagotovo ne pride na naš krožnik, če ga kupujemo v akcijah. V Sloveniji na leto zredimo za zakol kakih 280.000 prašičev, pojemo pa jih skoraj milijon. Leta 2014 smo uvozili 60.000 ton svinjskega mesa (približno 600.000 prašičev, kar seveda pomeni, da doma zredimo trikrat premalo svinjskega mesa). Nekateri mesarji pa noč in dan z nasmehom prodajajo sveže svinjsko meso. To seveda ni mogoče. Problem namreč ni v samem mesu, tudi uvoženo je v redu, vendar ni naše, domače.

Poceni poljska panceta

Da ne bo nesporazuma – brez uvoza mesa Slovenci sploh ne bi preživeli. Tokrat nismo hodili okoli mesarjev in jih spraševali, ali je njihovo meso res slovenskega izvora, ampak smo opravili kratko analizo in seveda nekaj pogovorov.

Pred tedni sta nam prišli pod roke ponudbi trgovcev iz južne in zahodne sosede za skoraj vse vrste mesa v vseh oblikah. Ponudbo je prejel marsikateri mesar v Sloveniji. Gre za uvoženo meso iz Španije, Argentine, Nove Zelandije pa tudi Hrvaške. Da gre za resno podjetje, kaže že to, da je bila ponudba izdelkov zapisana v slovenskem jeziku.

Med drugim mesarjem ponujajo vakuumirano junčje stegno v kosih od 2 do 3 kg iz Španije po ceni 4,80 evra za kilogram. Zagotovili so nam, da je to dobra cena, saj je pri slovenskem proizvajalcu 6 evrov, seveda za sveže. Po mnenju poznavalcev je to zelo dobra cena za zamrznjeno meso, kar verjetno pomeni, da gre za tržne presežke bikov v Španiji.

Panceto najvišje kakovosti iz Poljske v kosu 25 krat 55 cm ponujajo po ceni 1,90 evra/kg, pri nas primerljivega kosa po besedah mesarjev zdaj ne bi dobili za manj kot 4 evre. Ob razliki zastanemo, zdi se, da je velika, toda v povprečju so cene primerljive.

Goveji ramstek iz Španije trgovec iz Italije ponuja po ceni 6 evrov/kg, medtem ko naši mesarji za domačega svežega odštejejo dobrih 7 evrov.

Junčji biftek iz Avstralije ponuja mesarjem za ceno 16 evrov/kg. Komentar nekega mesarja je bil: »To je visoka cena in pri tem nekdo mastno zasluži, še posebno ker gre za večjo količino in je nenarezan, pri nas mesarji dobimo svežega domačega prav tako po 16 evrov in je pripravljen v manjših kosih.«

Svinjsko polovico (40-kilogramski kos) lahko naši mesarji na Hrvaškem nabavijo za 1,8 evra na kilogram, kar je enaka veleprodajna cena kot pri nas.

Zamrznjeno in sveže

V tej ali oni ponudbi tujega trgovca je zamrznjeno meso, iz katerega se ne da delati kakovostnih izdelkov, denimo mletega mesa, pečenic, čevapčičev in podobno. Osnovna razlika med zamrznjenim in svežim v nabavni ceni naj bi bila vsaj 20 odstotkov. Če se je mesar odločil nabaviti zamrznjeno robo in jo prodajati kot svežo in slovensko, se je zavestno odločil za goljufijo.

Ali je lažnjivega kljukca v Sloveniji sploh mogoče izslediti? Je mogoče, zlahka, na podlagi t. i. masne bilance po prodajni verigi. In ne na podlagi listkov v vitrini, kot pogosto zmotno mislimo. Če mesar v enem mesecu nabavi 10 dražjih slovenskih polovic in 90 cenejših iz tujine, bo lahko prodal le 400 kilogramov slovensko deklariranega mesa in kosti, in ne 4000 kilogramov. A zdi se, da oblasti to v resnici ne zanima. Zakaj? Verjetno je odgovor na dlani. Na leto priredimo 140.000 ton mesa vseh vrst, uvozimo ga 92.000 ton. Samopreskrbni smo le pri govedini in perutnini, pri vsem preostalem imamo primanjkljaj, največ pri prireji svinjine. Jesti pa moramo! Opisane cene tujih ponudnikov so po mnenju poznavalcev sezonsko nizke, pozneje se bodo seveda dvignile. Socialno gledano so na udaru zlasti manjši mesarji, ki težko tekmujejo z večjimi trgovci.

Toda dosežene cenovne razlike v osnovi sežejo dlje od zgoraj opisanega in so dolgoročno zelo nevarne tako domačim kmetom kot mesarjem, ki bi svoje kupce radi zadovoljili z domačim mesom.

Omenili smo že meso iz Španije, ki se je razvila v prašičerejsko velesilo; večja je le Nemčija, sledijo Poljaki, Danci in Nizozemci. Po eni strani zaradi ugodnih cen ozimnih žit in, zagotovo, po besedah nekaterih tudi zaradi južnjaške popustljivosti do okoljskih predpisov, ki gredo vsem na živce.

Španci so zavestno vlagali v prašičerejo, saj cene poleti zaradi turistov, ko se na Iberskem polotoku potroji število lačnih ust, poletijo v nebo in tako kot hotelirji tudi živinorejci zaslužijo dovolj za vse leto.

Pozimi ni povpraševanja, zato proizvajalci iščejo izhod z nizkocenovnimi pohodi proti severu in vzhodu skupnega trga. Zaradi obilne turistične sezone še tako nizke cene ne ogrožajo njihovega preživetja. Imajo pa težave slovenski mesarji. In mi! Ironija je v tem, da v Sloveniji vendarle pridelamo dovolj prašičev za potrebe po svežem mesu.