Narava letos ni prizanesla niti naši prestolnici kakija, Strunjanu. Tam je kar tretjina slovenskih nasadov tega zdravega in vse bolj priljubljenega sadeža. Pretekli vikend so priredili že 14. praznik kakija, a letos so ga zaradi slabe letine skrajšali s treh dni na dva dneva. Namesto običajnih 120 ton so ga pridelali tri četrtine manj, le kakih 30.
»Drevesa so pognala dva meseca prezgodaj, nato so zaradi majske toče izgubila liste in cvetje, tako da so odpadli nastavki za plodove. Svoje je zadnje mesece dodala še pretirana moča,« opisuje katastrofo eden od štirih večjih strunjanskih pridelovalcev Gianfranco Giassi. Po navadi so v njegovih nasadih nabrali nekaj deset ton kakijev, letos govori o nekaj sto kilogramih, a še ti so zaradi preveč vode v sadežih oziroma vlage začeli hitro gniti. Tudi pridelovalci, ki jim je toča prizanesla, zaradi vlage nimajo toliko pridelka kot lani. A Strunjan kljub temu ostaja naše središče kakijev, da ne bi ostali brez njega, pa iz leta v leto bolj skrbijo tudi pridelovalci v bližnji Sečoveljski dolini, Goriških brdih in Vipavski dolini. Kaki je sezonsko sadno drevo subtropskih območij in pri nas rodi tudi drugje v notranjosti.
Strunjanskega kakija je letos torej manj in Gianfranco Giassi opozarja na nekatere prodajalce na stojnicah, ki zavajajo kupce, ko pravijo, da prodajajo domače sadeže. »Španske kakije ponujajo kot naše dobro znane in cenjene strunjanske,« pravi in kljub slabši letini vabi v Strunjan, kjer ne ponujajo samo svežega kakija, temveč tudi predelanega v slastne dobrote, za katere po starih in novih receptih poskrbijo domačinke. Pripravljajo ga celo v rižoti, pašti, sadnem kruhu, frapejih, palačinkah, kuskusu, lahko ga postrežejo s pršutom. Priljubljen je sušen, iz njega kuhajo žganje, delajo likerje in ne nazadnje sladoled.
Praznik kakija so tudi letos obogatili s pestrim kulturnim, vzgojnim, zabavnim in še katerim programom.
Dolga pot iz Kitajske
Za ta eksotični sadež pri nas vemo šele dobrih sto let. Kot zlato jabolko izvira iz Kitajske, kjer so v dolgih stoletjih vzgajanja razvili več kot 2000 sort. Od tam so ga prenesli na Japonsko in v Korejo. V Evropo naj bi ga po nekaterih virih v 14. stoletju prinesel Marko Polo, vendar so ga začeli na stari celini resneje gojiti šele okoli leta 1870. V našem Primorju, kamor je prišel iz Italije, se je to zgodilo pred prvo svetovno vojno.
