Spali bi na senu, a država ne dovoli

»Opoldne pričakujemo goste,« je pojasnila gospodinja Jolanda in si na hitro obrisala roko v predpasnik, preden jo je krepko stisnila v pozdrav. Tudi stisk gospodarja Frenka Levarja smo krepko občutili – tako pač pozdravijo dela vajeni ljudje.

Kdaj sta začela razmišljati, da bi kmetijo usmerila v turizem?

Frenk: Naša kmetija je bila tradicionalna, oče in mama sta redila živino, pridelovala različne poljščine, žita, skratka – vsega malo. Kmetija ni bila specializirana. Oče je poleg kmetovanja hodil še v službo. Prav tako sva bila zaposlena oba z ženo, ko sva pred 27 leti začela od očeta prevzemati domačijo. Po nekaj letih sva ugotovila, da se morava usmeriti. Takrat sem imel kot izkušen gozdni delavec svojo žago, zato sva razmišljala tudi o tem, da bi posel razvijala v tej smeri. Pa je vendarle prevladala kmetija. In ni nama žal, nikoli. Navsezadnje sva oba zrasla na kmetih.

Jolanda: Odločitev za turizem je zorela počasi. Najprej smo imeli konje, Frenk je z lojtrnikom prevažal turiste. Po štirih letih te dejavnosti smo začeli za goste tudi kuhati. Sama sem to vedno rada delala – in še danes, po 14 letih, v kuhinji nadvse uživam.

Kljub dobrim idejam je danes težko začeti posel. Res je, da sta osnovni kapital podedovala, a kljub temu sta morala investirati, saj sta kmetijo povsem prenovila. Kako sta se tega lotila?

Frenk: Zelo preudarno in postopno. Brez enega samega evra kredita. Kolikor zaslužimo, toliko vložimo. Apartmaje smo začeli urejati že pred časom, a zaradi krize se je delo upočasnilo. Bomo počakali, da bomo zmogli brez pomoči banke.

Današnji gostje so najbrž zahtevni. Kako zagotavljate kakovost hrane, poleg tega da ste dobra kuharica, seveda?

Jolanda: Vso hrano, ki jo ponujamo gostom, pridelamo sami. Imamo približno 16 hektarov zemlje, polovica od tega je gozd. Na treh hektarih pridelujemo krompir, zelenjavo, žita ... Imamo tudi star visokodebelni sadovnjak, preostalo so travniki. Kmetujemo po ekoloških načelih, brez umetnih gnojil in škropiv, a certifikata za tovrstno pridelavo nismo niti poskušali dobiti. Gostje pravijo, da je certifikat na mizi (smeh).

Klasična samooskrbna kmetija, torej?

Frenk: Lahko bi rekli, saj pridelamo dejansko vse, kar pojemo mi in naši gosti. Razen mesa, zato razmišljam, da bomo ponovno začeli rediti govejo živino. Jagenjčke pa že redimo.

Goste pričakate s šilcem domačega žganja, zeliščnim čajem in domačim jabolčnim sokom. Tudi to pripravljate sami?

Jolanda: Moja babica je bila zeliščarica pa tudi mama se je spoznala na rožice. To znanje sem torej dobila od njiju. Pravzaprav vsa družina, če je priložnost, nabira zelišča, nekaj jih zraste na vrtu. Za zdravje in dobro počutje.

Imata tri otroke, danes vam pri delu pomaga srednja hči. Kako se usklajujete, ko imate večjo skupino, sama najbrž ne zmoreta postoriti vsega?

Jolanda: Devetindvajsetletna Aleksandra in 24-letna Janja sta že na svojem, 14-letni Samo je osnovnošolec. Od mladih nog pomagajo vsi trije, tako da nikoli ne ostaneva brez pomoči. Kot družina dobro delujemo.

Frenk: Pogosto se zgodi, da morajo otroci na kmetih trdo delati, pa če jim je to všeč ali ne. Ko zrastejo, imajo vsega dovolj in odidejo, kmetija pa ostane brez naslednika. Midva nikoli nisva mislila, da so najini otroci dolžni delati. Za opravljeno delo si vsak zasluži nagrado. Otrok ne more biti suženj kmetije. Navsezadnje – tudi vi ne zahtevate od svojega otroka, da opravlja vašo službo. Zato so bili najini otroci za svoje delo vedno pošteno plačani. To se nam očitno obrestuje, saj danes pomagajo vsi, tudi oba zeta.

Torej se ne bojite za naslednika?

Frenk: Ne, doma bi lahko ostali celo vsi trije, a kot kaže, bo kmetijo prevzel sin. Pri svojih letih je zelo odgovoren in zrel ter kljub mladostniškim norčijam, ki mu frčijo po glavi, se ne bojim ne zanj ne za kmetijo.

Kljub pomoči ste najbrž polno zaposleni. Poleg turizma je treba na kmetiji opravljati še vse drugo. Ali kdaj čutite, da ste preobremenjeni, bi morda bilo bolj preprosto hoditi v službo?

Oba v smehu: Niti slučajno!

Jolanda: Čeprav trdo delamo, nam je lepo in takšnega življenja ne zamenjamo za nič na svetu. Če ga primerjam s časom, ko sem bila zaposlena... ah, kje pa... Delamo, kar nas veseli, tudi finančno nam gotovo gre bolje, še posebno glede na današnje plače. Zadnji dve leti se recesija res pozna, če ne bo šlo še globlje, smo lahko kar zadovoljni.

Si lahko privoščita dopust?

Frenk: Na dopustu že dolgo nisva bila, si pa privoščiva kakšen dan, da greva kam sama. Zaenkrat nama to zadostuje.

Kako v času krize pritegnete goste?

Frenk: Najprej s kakovostjo, brez dvoma, pa seveda z dodatno ponudbo. Organiziramo izlete z lojtrnikom, kar pa ni le vožnja – to namreč pospremimo z razlago o Jezeru, zgodovini, zanimivostih, gostje lahko tudi sami jahajo. V hlevu imamo 11 haflingerjev. Ampak pri dodatni ponudbi je polno pasti. Mi bi gostom, denimo, z veseljem ponudili prenočišče na senu, možnosti imamo, a zakonodaja tega ne predvideva, zato te storitve preprosto ni mogoče registrirati.

Jolanda: Pa delaj na črno, če si upaš. In kot zanimivost: lojtrnik je registriran kot javno prevozno sredstvo, izenačeni smo na primer z avtobusi ali taksiji.

Če ženskam zmanjkuje časa, stopite kdaj za štedilnik?

Frenk: Brez skrbi, rad in dobro kuham že od nekdaj. Ko je Jolanda še hodila v službo, jo je doma vedno čakala južina. Tudi obe punci sta odlični kuharici, v kuhinji se znajde tudi sin. Kot sem dejal, pri nas ni tvojega in mojega dela. Ko je treba, poprimemo vsi.