Pred okroglimi 200 leti se je rodil Belgijec Adolphe Sax, izumitelj saksofona, ki ga je prvič, poimenoval ga je basovski klarinet, predstavil na industrijski razstavi leta 1841 v Bruslju. Moral bi prejeti prvo nagrado, vendar se je žirija odločila, da je še premlad. Kmalu ga je znova predstavil na svetovni razstavi v Parizu, in ta dogodek je bil pika na i ideji, da se Sax preseli v prestolnico Francije, ki je bila tedaj prestolnica izdelovanja glasbil. Sloviti francoski skladatelj Hector Berlioz, ki je zanj zapisal, da »lahko joče, vzdihuje in sanja«, je bil prvi, ki je novi inštrument poimenoval saxophone: je eno redkih glasbil, ki nosijo ime svojega izumitelja.
Soss v Parizu
Duhovno središče saksofona je še danes Pariz, podjetje Selmer je leta 1929 kupilo Saxovo proizvodnjo. Toda še dobro, da genialni Belgijec ni dočakal 20. stoletja, umrl je 1894. in je pokopan v Parizu. Danes izjemno popularni saks je papež Pij X. 1903. uvrstil med inštrumente, »nevredne hiše molitve in božje veličine«, prepovedali pa so ga tako nacisti (»ker je preveč dekadenten«) kot diktator Stalin (»ker je nevaren kapitalistični inštrument«). K zadnji oceni so se kajpak vsaj prva povojna leta nagibali tudi naši vrli voditelji, zlasti tisti, ki so bili pristojni za kulturo, njihov zastavonoša je bil Boris Ziherl. Politik in komunistični filozof, ki se ga danes kot takega ne spominja nihče več, se je kajpak zavzemal za uveljavitev sovjetske umetnosti in saksa prav gotovo ni maral.
A kljub temu ali pa prav zato je pionir vrhunskega igranja na saksofon v Sloveniji, Ljubljančan Ati Soss, po drugi svetovni vojni odšel na študij klarineta in saksofona v Pariz. Soss je diplomiral na akademiji za glasbo, kjer je končal študij klarineta, ter na pravni fakulteti. Po študiju je za leto dni odšel v Francijo, da bi se izpopolnil v igranju klarineta ter saksofona. V Parizu je igral z različnimi zasedbami in glasbeniki, nato pa se 1950. vrnil v Ljubljano, kjer je postal prvi alt saksofonist ter solist Plesnega orkestra Radio Ljubljana. Prej je igral v karizmatičnem jazz ansamblu Veseli berači, ki ga je tudi vodil, Akademskem plesnem orkestru Apo ter orkestru Ad hoc. Nastopal je še v ansamblu solistov Plesnega orkestra (Ljubljanski jazz ansambel), bil je glavni steber ansamblov Jureta Robežnika in Mojmirja Sepeta, vrsto let pa je vodil tudi kvartet pod svojim imenom.
Bill Clinton v orkestru Arkansasa
Verjetno – vsaj do zdaj – mednarodno najuspešnejši slovenski saksofonist pa je Gorenjec Andy Arnol (1947–2002). Leta 1974 je v Gradcu diplomiral iz klasičnega, leto pozneje pa še iz jazzovskega saksofona. Že kot študent je nastopal z različnimi jazzovskimi glasbeniki in zasedbami, največ po Avstriji, Poljski, Nemčiji in Švici. V zadnji se je leta 1971 izpopolnjeval pri znanem Johnnyju Griffinu. Bil je eden redkih evropskih jazz glasbenikov, ki so igrali z legendarnimi črnskimi jazzisti v orkestru slovitega Duka Ellingtona. Arnol je bil ena najbolj markantnih osebnosti slovenskega in evropskega jazza.
Saksofonist je tudi nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton. Ob obisku Slovenije junija 1999 je pod slovesno tribuno na Kongresnem trgu v Ljubljani celo zaigral nekaj taktov na saks, ki ga je nekdo prinesel, kaj več ni šlo, saj so ga ustavile njegove gorile iz varovanja; Billovo igranje niti približno ni bilo predvideno. Že od mladih nog, odraščal je v mestu Hope v ameriški državi Arkansas, je bilo njegovo najljubše razvedrilo igranje saksofona. Užival je v glasbi in vadil vsak dan ter igral v jazzovskih ansamblih. Njegovo trdo delo se je obrestovalo, ko je postal najboljši igralec saksofona na šoli in prvi saksofonist v državnem orkestru Arkansasa.
Soss in Arnol imata danes vrsto sijajnih naslednikov, ki gredo po njuni poti. Eden od njih je Blaž Trček, Arnolov učenec in solist Big Banda RTV Slovenija, ki o sebi, razumljivo, ne govori, trdi pa, da »imamo Slovenci veliko izvrstnih saksofonistov«, in da jih lahko iz rokava strese »deset, ki lahko stopijo na kateri koli svetovni oder«. Prav gotovo je imel v mislih predvsem Lenarta Krečiča, Jako Kopača in Velenjčana Jureta Pukla, slednji kot vzhajajoča zvezda še najbolj sveti. Vsi trije so v evropskem vrhu, če govorimo samo o jazzovski sceni. V klasiki pa smo še močnejši, naši saksofonisti pobirajo najvišje nagrade na mednarodnih tekmovanjih, kot profesorji so cenjeni po vsem svetu. Glede na število prebivalcev smo v svetovnem vrhu, vsaj v saksu.
 |
Avsenik Mik Soss Tudi Atijev starejši brat Mik je bil glasbenik. Najbolj znan je kot član ansambla Avseniki, pri njih je igral bariton (baritonski krilni rog). Mik je z Avseniki začel redno nastopati 1960., njegove avsenikovske korenine pa so še precej globlje. Že takoj na začetku je večkrat zamenjal Franca Ogrizka in tudi prvo ploščo, ki so jo posneli leta 1956 v Nemčiji, je posnel – Mik Soss. Staršem, ki so bili trgovci s pleteninami, se je rodil leta 1929 v Ljubljani. Otroci, Mik in mlajša Ati in Jurij, so nadarjenost, ki je za vrhunske glasbenike pač nujna, podedovali po materi, ki je imela absolutni posluh in je igrala klavir. A v načrtih za otroke je Miku namenila vlogo zdravnika. Želela si je, da najstarejši sin zapluje v medicinske vode. Pa ni šlo. Po srednji šoli ga je odneslo na ekonomsko fakulteto, a glasba je bila močnejša tudi od ekonomije. Poklicno ji je posvetil vse življenje. Po končani srednji glasbeni šoli so ga čakali Veseli berači, Plesni orkester Radia Ljubljana in pozneje Avseniki. Soss je pri Avsenikih, v nasprotju z mnenjem, da je bil to Slavko Avsenik, skrbel tudi za to, koliko so člani ansambla dobili od prodanih plošč, kar je bilo seveda odvisno od dogovora, ki so ga imeli z glasbeno založbo. »Dogovarjali smo se skupaj, odločal je pa on,« Slavko pove v enem od intervjujev. Zanimivo, da je tudi za delitev honorarjev skrbel Soss. V glavnem so vsi dobivali enako, le Slavko je dobil deset odstotkov več. Nikdar ni on delil denarja, zmeraj drugi, v prvih letih delovanja Avsenikov je bil tudi to Mik Soss. |
