SOSEDJE

Sosedovo blato jim cesto spremeni v hudournik

Objavljeno 18. avgust 2014 21.50 | Posodobljeno 18. avgust 2014 12.18 | Piše: Oste Bakal

Lainščkovi zahtevajo, da Horvatovi uredijo odvodnjavanje svoje njive.

Poplavljena klet. Foto: Oste Bakal

VUČJA GUMILA –  Čeprav drži, da je dober sosed zlata vreden in pogosto lahko več pomaga kot brat, so, verjetno ne le na slovenski grudi, vsaj enako, če ne še bolj pogosti drugačni primeri, v katerih drug drugemu grenijo življenje. Tako je tudi v sicer idilični Vučji Gomili nad Moravskimi Toplicami, proti madžarski meji, kjer bo, vse kaže, v sporu med Lainščkovimi in Horvatovimi – inšpektorji in lokalna skupnost očitno ne morejo pomagati –, potrebno nujno posredovanje sodišča.

Spor, ki ga je povzročil poseg v naravo – melioracija, sicer traja že približno tri leta, a se stanje občasno umiri in nekoliko pozabi. Nato pride deževje, ki ga v letošnjem poletju pač ne manjka, in se strasti spet razvnamejo. Marijana Lainšček trdi, da s sosedo Emilijo Horvat sploh ni v sporu, da le hoče, da se njej, njenemu moži in sinu, ki sta zaposlena v sosednji Avstriji (starejša otroka sta si že ustvarila družini na Dobu pri Ljubljani oz. Martjancih, op. p.), omogoči normalno življenje. Letošnji pogosti divji plesi narave z nalivi dežja so približno osemstometrsko asfaltno zasebno cesto do njihove hiše v Vučji Gomili 99a pogosto spreminjali v blatno kolovozno pot. Zato je Marijana na robu obupa, saj gre do hiše po cesti navkreber pogosto lahko le peš, avto mora pustiti ob vznožju. Vodna gmota, ki se zliva na njeno dvorišče z višje ležeče njive, vsakokrat zalije še klet. Voda v studencu, kot nam je povedala ogorčena lastnica, ni več pitna, zato jo za pitje in kuhanje ali prinese od mame z drugega hriba ali pa kupi v trgovini.

Po trditvah Marijane Lainšček je bil izvirni greh narejen, ko so pred štirimi leti opravili komasacijo, na odvajanje vode pa so preprosto pozabili. Zdaj se s sosednje njive, ki je v lasti Emilije Horvat iz Vučje Gomile 89, vedno, ko dežuje, na njeno lastnino zvali vodna gmota z zemljo in gramozom. To se ne bi zgodilo, če bi bil na meji obeh zemljišč pod njivo in pred cesto narejen odtočni kanal. »Vse bolj se mi zdi, da me nihče ne posluša, in očitno nihče nima interesa, da bi se zadeva rešila. Njivo orjejo tako daleč do ceste, da se s stroji obračajo skoraj na dvorišču,« razlaga Lainščkova, ki je prepričana, da doživlja donkihotovski boj z mlini na veter.

Ve se, kje je meja!

Povsem drugačnega mnenja je Emilija Horvat, ki s sinom in vnukinjama živi nekoliko višje od Lainščkovih. »Vsem je znano, kje je meja. Meja je na sredini ceste, tako da je Lainščkova svojo cesto do hiše zgradila tudi na našem zemljišču. Jarek je seveda nujen, vendar ko se je delala komasacija, da bi se dogovorili, nje sploh ni bilo iz hiše,« pravi Emilija, ki dodaja, da je tudi njihova domačija v zadnjih vremenskih ujmah doživela hudo uro. Zalilo jim je klet, svinjski hlev in opraskalo fasado hiše. »Ko pade tolikšna količina dežja, ta seveda ne more kar ponikniti. Kljub vsemu smo jim naredili uslugo, saj smo pustili velike 'vratnice' ob njivi. Njihov dedek pa je vedno, ko še ni bilo asfalta, cesto na polovici prekopal, da je voda lahko odtekla,« je Horvatova razložila svojo plat zgodbe. Na trditev Lainščkove, da druge rešitve ni, kot da Horvatovi sami uredijo odtok vode s svoje njive in da cesta ostane tam, kjer je, Emilija Horvat, odločno in neomajno odgovarja: »Ne bom popustila niti za ped! Ve se, kje je meja, in tam naj naredijo jarek za vodo, pa ne bo več težav!«

Na terenu je bila, po prijavi Lainščkove, tudi medobčinska inšpekcija, inšpektor je v zapisnik med drugim pribeležil: »V postopku ugotavljam, da od višje ležečih njiv priteka vsa meteorna voda na dvorišče Ladislava Lainščka, Vučja Gomila 99a. V komasacijskem postopku ni bilo urejeno odvodnjavanje. Predlagam, da se zadeva uredi z ustreznimi kanaletami.«

Že k odvetniku

Damir Jošar, vodja inšpekcije, je še povedal, da gre v primeru njive, s katere teče voda, in dvorišča v Vučji Gomili 99a, za zemljišči, ki sta v zasebni lasti, zato inšpekcija nima nobene pristojnosti. »Inšpektor je lastniku njive, s katere teče voda, svetoval, naj uredi ustrezno odvajanje vode. Oba lastnika je tudi seznanil, da bosta morala, če se glede tega ne bosta mogla sporazumeti, zadevo reševati po sodni poti,« je pojasnil vodja inšpekcije Jošar.

In res, Marijana Lainšček je že poiskala pomoč odvetnika, vendar se že osem mesecev, kot pravi, ni premaknilo nič, čeprav naj bi mu že plačala vsaj 800 evrov. Pa tudi slovenskim sodnim mlinom ne zaupa preveč, raje bi, da se zaplet reši s posredovanjem občine, še najraje v dogovoru med sosedi. To pa očitno ne bo šlo. In kot vse kaže, bo torej zgodba iz Vučje Gomile, vasi z okoli 350 dušami, ki je ime dobila, kako pomenljivo, po grobovih turških bojevnikov, ki so bili med pohodi precej krvoločni, skoraj zagotovo dobila epilog v sodnih dvoranah.

Dogovoriti se morajo sami

Tudi župan občine Moravske Toplice Alojz Glavač je obiskal sporno zemljišče, a kot pravi, brez dogovora med vpletenimi občina ne more ničesar storiti, ker gre za zasebno lastnino.

Deli s prijatelji