SREDIŠČE OB DRAVI – Čeprav kot pribito drži, da je dober sosed pogosto več vreden kot brat, prav tako velja, da se med sosedi zlahka naplete kaj, kar poruši vsakdanje sožitje. To se je primerilo sosedskima družinama Novak-Bračko in Požgan-Bubek iz obmejne vasi Godeninci v občini Središče ob Dravi. Škoda, saj bi vseh skoraj dvesto duš v tem lepem kraju lahko živelo spokojno in v razumevanju. Toda zasmrdel je gnoj in med člani omenjenih družin zastrupil odnose tako zelo, da lepa beseda očitno ne najde več ušesa. Ko bi vsaj sodišče, s katerim si grozijo, čim prej izreklo sodbo!
Adijo počitnice pri babici
O tem sosedskem sporu smo v Novicah pisali že pred dobrim letom. Kljub temu se stanje ni spremenilo na bolje, nam je sporočila Zdenka Bračko z Godenincev 35. Trdi, da je še slabše: »Muhe bodo mene in partnerja Viljema Novaka požrle. Ne veva več, kam se obrniti, na katero ustanovo potrkati, da bova spet zdravo zadihala in ne bolehala. Imava hišo z vhodom v stanovanje čez balkon, na njem pa roji na stotine nadležnih muh. Na oknih, policah, stenah, ni da ni. Lani sva si kupila zavese proti muham in jih prilepila s priloženim trakom. Tako pa sva si za vselej uničila okenske okvirje, saj se lepila z njih sploh ne da več očistiti.«
Bračkova nadalje pove, da samo za strup za muhe porabi najmanj 50 evrov na mesec. Postavlja ga na okenske police, po tleh, na balkonsko mizo in še kam, pa ne zaleže: »Roji muh se plazijo po nama z Viljemom, tako da niti kave ne moreva v miru popiti na zastekljenem balkonu pri zaprtih oknih. Ko pa muho ubiješ z loparjem, pušča krvave sledi povsod, tudi po stenah. Ker moram zato vsak dan temeljito očistiti kar enajst oken, me počasi mineva potrpljenje, živci popuščajo. Sploh pa mi zdravje zelo peša.«
Še posebno jo zbode, kadar zagleda soseda Cirila, da v najhujši pripeki vozi gnojevko, na katero se vsipajo muhe: »Zato ker se bojijo teh muh, vnuki nočejo več k meni na počitnice.«
Zdenko, mamo štirih otrok in šestih vnukov, to zelo boli. Trenutno je brezposelna in pač nima kam. Njen invalidsko upokojeni Viljem tudi ne.
Infarkt zaradi stresa
Srhljivi položaj še poslabšujejo miši in podgane, ki jima silijo v vse prostore, kajpak tudi na balkon. Strup, ki jim ga nastavljata, jih ne ugonobi.
Zdenka nadaljuje: »Hišo v Godenincih sva kupila pred enajstimi leti. Iz večstanovanjske hiše v mariborski četrti Zgornje Radvanje pod Pohorjem sva si želela na podeželje, da bi uživala mir. Saj tukaj je mir, kakega hrupa res ni. Le zaradi sosedovega gnojišča, ki je postalo zaradi neurejenosti gojišče mrčesa, predvsem pa vaba za podgane, miši in muhe, imava nedopovedljive težave. Ko sem hišo kupovala, tega ni bilo mogoče predvideti. Na ogledu sem sicer videla gnojišče, a mi je prodajalec zamolčal, da je imel s sosedo Renato Požgan Bubek, ki je uradna lastnica, in njenim možem Cirilom Bubkom že borbe za odstranitev tega gnojišča, ker ni urejeno po predpisih.«
Viljem, ki je pred časom preživel srčni infarkt, kot pravi tudi zaradi nenehnega stresa, nadaljuje: »Medtem je sosed gnojišče še povečal, za snago pa ne skrbi, kot bi bilo pričakovati. Gnojnica iz hleva nima direktnega odtoka, ampak skozi široke kanalne prepuste na gnojišče, kjer zastaja na tankem betonu, skozi razpoke pa pronica v tla. Tudi na naš vrt. Kar ne posrkajo tla, steče naprej v greznico, ki pa tudi pušča. Ker se teren nagiba na našo stran, precej sosedove gnojnice steče k nam. Še sreča, da pijemo vodo iz vaškega vodovoda, in ne iz že krepko okuženega hišnega vodnjaka.«
Zdenka in Viljem sta k ukrepanju že poklicala kmetijskega inšpektorja. Ta je ocenil, da je vse nekako v redu, ob tem naj bi ju še spraševal, ali bi rada zaprla sosedovo kmetijo. Zagotavljata, da nimata nič proti kmetiji: »Saj imava tudi sama rada živali. Zavedava se tudi, da kmetija s prašičjimi pitanci in biki ne more brez gnoja in gnojišča – ampak gnojišče bi morali preseliti na drugo stran, kjer bi že konfiguracija tal poskrbela, da se gnojnica ne bi stekala k nama.«
Zdenka dodaja: »Sosed na gnojni kup odlaga praktično vse odpadke z domačije – od drobovine zaklanih živali do poginulih mladičev. Takšno gnojišče privlači miši, podgane in mrčes, največ muhe. Kar verjeti ne moreva, da imata soseda poznanstva in podporo na vseh nivojih, od upravne enote do lokalne skupnosti ter inšpektorjev. Zdaj, če ne bo šlo z objavo v Novicah, bova pač poiskala odvetnika in svojo pravico na sodišču, saj tako ne moreva več živeti. Sploh ne moreva oceniti, kdaj je huje – ko se pripravlja dež oziroma ko dežuje ali ko je huda vročina. Težko je vseskozi, od zgodnjega jutra do večera pa tudi ponoči.«
Za inšpekcije nič spornega
Na sosedovem dvorišču nas sprejme uradna lastnica kmetije Renata Požgan Bubek. Jeza, češ da ji sosedje samo nagajajo, takoj privre na plan. Potem ko nas opozori, da bo v primeru kakršnih koli laži in žalitev tožila tako sosede kot tudi Slovenske novice – odvetnika ima že pripravljenega, da opere njeno ime –, nam zatrdi, da na njeni kmetiji ni nezakonitosti in vse dela po črki zakona: »Če ne bi bilo tako, bi kakšno napako odkrili inšpektorji, ki pogosto prihajajo. Sploh pa niti dovoljenja ne bi dobili, če se ne bi držali veljavne zakonodaje!«
Po krajšem besedovanju o tradicionalni slovenski fovšiji na koncu reče: »Ne vem, ali ždi nad sosednjo hišo nekakšno prekletstvo, da imamo z njenimi stanovalci že četrt stoletja same težave. Prej s tedanjim lastnikom, že dobro desetletje s sedanjima sosedoma.«
Župan za razum Jurij Borko, župan občine Središče ob Dravi, ki je mimogrede rečeno tudi iz Godenincev, je odločno zavrnil, da bi se kakor koli vtikal v to zadevo ali da bi s katero stranjo prijateljeval. Dejal je še, da lokalna skupnost in on osebno ne moreta vplivati na vsako medsosedsko nesoglasje ali spor. Želi si, da tovrstnih težav ne bi bilo, a verjame, da bo prevladal razum in bo zadeva urejena po mirni poti, čeprav mu je jasno, da je v tem primeru, ki se vleče že več kot desetletje, šlo predaleč. |