Sosede sprle populjene ciprese in fižolovke

LJUBLJANA – Šestdesetletni Bojan Avsec si je pred meseci, ko smo o tem pisali tudi v Slovenskih novicah, prizadeval zamenjati podnajemnika v poslovnem prostoru v Cankarjevi ulici nasproti ljubljanske Opere. Ta spor je bil še toliko odmevnejši, saj še zdaleč ni šlo za navadnega podnajemnika, temveč dolgoletnega evroposlanca Lojzeta Peterleta! Avsec je takrat javno in glasno negodoval, češ da mu znameniti politik ne plačuje redno najemnine, češ da so se v njegovem prostoru za nameček naselili še nekateri drugi podnajemniki, za katere, je zatrjeval, sploh ni vedel.

Pa čas res celi rane, smo se spraševali po tistem, ko smo ga pred dnevi obiskali na njegovem domu v ljubljanskem Polju. V Avščevem primeru gotovo ne! Po devetih mesecih je šlo namreč vse skupaj, vsaj zdi se, le še na slabše. Če bi le bilo mogoče, bi Avsec zdaj najraje zamenjal ne le znanega podnajemnika, temveč kar vse svoje sosede!

Človeški iztrebki

Ogromni bosanski ovčar Tobi je besno lajal. »Pa ne zato, ker bi bil užaljen, sploh ne,« je hitel pojasnjevati Avsec, ki ga je nabavil pred štirimi leti zato, da bi jih (u)branil. »Marveč zato,« je nadaljeval, »ker je privezan!« Aha, smo se zato hipoma pomirili ter prisluhnili – dejanski – groteski.

»Poglejte,« je s prstom pokazal: »Tole zemljišče smo kupili pred 20 leti; in vse odtlej nam sosedje povzročajo škodo, nam kar naprej grozijo in nagajajo, pa saj sem jih že vsaj dvajsetkrat prijavil!« Pogovoru, ki bi ga lahko jasno slišali prav vsi njegovi sosedi obsežne avščevine, ta je zažrta med številne družinske hiše, v katerih bivajo menda sami domorodci, se je pridružila še plaha Andreja, Avščeva žena. »Tile, tile in tile,« je jasno kazala proti tistim, ki si, sta že predolgo prepričana, prizadevajo, da bi družno obupala in razobesila – belo zastavo. Ter končno zapustila okolje, v katerem nista zaželena. »V glavnem gre zaradi meje …« je skrajšala Andreja. Pa ji je Bojan jadrno odvzel besedo ter slikovito razgalil svoj gnev: »Že od samega začetka kričijo in divjajo. Spočetka se sicer niti nisem preveč ukvarjal z njimi, bil sem namreč zakopan do vratu v svojem poslu in gradnji.« A le do tistega trenutka, je dejal, »ko je Mihelič Franc vzel palico in šel nadme«! Ali pa, ko je Bojan domov pripeljal neki stroj »in je Završnikova začela kričati name, jaz sem jo sicer sprva gledal, kaj ti pa je, se zavedaš, da stojiš na mojem, pojdi stran«! Pravi, da je ženičko resda spodil, »toda, kaj se je zgodilo, poklicala je policijo«, še danes ne more verjeti.

»Bolj po tihem govori, no,« mu je v tistem ljubeznivo priporočala Andreja. Njegov glas je dejansko prodornega značaja. Marsikdo, če bi le hotel, bi tedaj lahko zaslišal Bojana. Ki je, kot pravi, na svojem dvorišču že našel odvržene pasje in celo človeške iztrebke, še posebno pa je jezen na policijo, ki daje tem aboriginom, kot je še navrgel, ves ta čas tiho podporo. Zato je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo eksplodiralo.

Rezal ciprese, pulil fižol

Zgodilo se je nekega vročega junijskega dne pred osmimi leti. Milka in Franc Mihelič, kot je zapisano tudi v njuni izjavi, sta ravno gledala televizijo. Takrat pa ju je v nekem trenutku zmotilo glasno vpitje in preklinjanje. Stopila sta k oknu. Ter zagledala Bojana, kako lomi in puli ciprese pri Završnikovih. Ti, potem pa se je jadrno, kot da mu to še ni bilo dovolj, Bojan polotil še njihovih fižolovk, jih začel ruvati drugo za drugo in jih populil vseh devet! Pa jih je odnesel domov? Kje pa, eno je vrgel kar v kuhinjsko okno, sedem na vrt, eno pa še k Crčkovim na vrt! Takrat sta soseda poklicala policijo. Pa je Avsec začel vpiti še na oba policista, da stojita na njegovi posesti in naj že zgineta z nje! Za nameček naj bi Avsec v rokah držal še klešče in hotel še naprej rezati žičnato ogrado. Rezal naj bi jo v kosih po dva metra in jo nosil na svoje dvorišče. Pri tem se je celo porezal po roki, saj sta Miheličeva videla okrvavljeno orodje. Ko pa sta policista spoznala, da Avsec še ne misli prenehati, sta mu menda dejala, da bosta uporabila prisilna sredstva. Pa se jima je samo posmehoval, vidno mahal in krilil z rokami, v katerih je držal to nevarno orodje, zato sta ga policista obvladala, popokala v avto in ga odpeljala na pridržanje.

Finomehanik po poklicu pa se še zdaleč ni vdal. Vsaj 20 minut, kot so v svojem zapisniku zatrjevali policisti, je Avsec neusmiljeno brcal po vratih celice D-1, razmetaval posteljnino in ležišče. Tudi vzglavnik in rjuha sta bila okrvavljena. »Prenehajte razbijati!« so mu ob devetih zvečer še zadnjič zaukazali. Ne, ni prenehal. Zato so mu tako roke kot noge vklenili v lisice. Umiril se je šele ob 22.38, je zapisano v uradnem zaznamku o uporabi prisilnih sredstev.

Zjutraj je moral Bojan po pomoč – na urgenco. »Uradne osebe naj bi ga poškodovale v postopku,« je zapisal zdravnik, ki ga je oskrbel.

Ubogi ovčar Tobi

»Jaz, jaz, da naj bi porezal ciprese in pulil fižol?!« pa se je Bojan tedaj pred nami pošteno razhudil ter se zazrl naravnost v tiste sporne, a še kako bujne ciprese. In tudi Andreja je samo zgovorno zavila z očmi. »Samo primitivizem in nevoščljivost, obenem pa še neskončne sosedske skomine po moji zemlji, si lahko izmislijo kaj tako sprevrženega!« je pristavil Bojan. Za nastale sodne stroške in pripadajoče kazni, je, kot pravi, zmetal že za več kot dva evrska tisočaka! Prav zaradi teh podtikanj, kot jim pravi, je kupil Tobija. A šele ta revež je nastradal, če je verjeti besedam njegovega lastnika. Ki se spominja, denimo, sosede Samire, »ki ga je oni dan klicala po imenu, Tobi, Tobi, potem ko je prišel do nje, pa ga je začela špricati z vodo,« se je spominjal Bojan. Pa tudi to še ni bilo vse: »Nenadoma sem zaslišal še serijo topih udarcev, šel brž pogledat, ti, pa ga je tepla z metlo!« Ali: »Ko je sosed Naglič zalival svoj vrt, ob tem pa pobalinsko še našega psa?!« Moževe besede je v tistem dopolnila še Andreja: »Sosedje so psa za nameček še popršili, predvidevam da s solzivcem, saj so mu poškodovali roženico. Za nameček so čez ograjo metali še kruh, bog ve, kaj vse so vanj vmešali?!« Zakonca sta omenjala celo motiko in macolo, ki naj bi prav tako že švignili proti njunemu ovčarju.

Avščeva smo zato skorajda morali vprašati: »Le kako, zaboga, lahko sploh še zdržita v okolju, ki vaju očitno ne sprejema?!«

»Ah, jaz sem hotel vse skupaj že prodati, pa me je žena prepričala,« je sporočil Bojan. Ki tu v Polju dejansko ne vidi pravega izhoda. Približno 20 sosedov, starih med 15 in 80 leti, mu kar naprej, kot pravi, krati – zaslužen mir. Največji trn v njuni peti so vendarle, »Miheličevi, Završnikovi, Boštjančičevi, Nagličevi, Povirkovi …« naglo naštejeta. Našteti pa menijo drugače: »Sosedje okoli njegove hiše smo prijatelji že 50 let. Ob njegovem prihodu smo vsi po vrsti podpisali in tudi soglašali z njegovo obnovo hiše. A kaj ko objekt gradi izven takratnega projekta.«