Sosed jih prijavlja, policisti pa kasirajo

LJUBLJANA – Jeseni je izšla fotomonografija Joca Žnidaršiča z naslovom Ljubljana lepa in prijazna. Besedila zanjo je prispeval tudi 76-letni Željko Kozinc. Ugledni novinar in pisatelj je sredi svoje knjižnice v tistem prijel za to debelo in obširno knjigo. Nato pa nas je krepko presenetil. »Prav sram me je!« je namreč dejal, zabodel globoko v našo radovednost in nas že v naslednjem trenutku popeljal naravnost – v teater absurda. Ker ima vsak teater svoj oder, ga ima seveda tudi ta. Njegova lokacija, če vas zanima, je v Ulici kneza Koclja v Šiški!

Ta ulica, ki se kot kača razteza med Šišensko na enem koncu in se v obliki črke U na drugem zarije v Pavšičevo, ima skoraj 70 hišnih številk, večinoma so to vrstne ali individualne hiše. Vmes, med Pavšičevo in Tugomerjevo, se za kakšnih 50 metrov nekoliko razširi, tu je tudi pločnik in tu je jedro (oder) spora. V glavni vlogi nastopa Kverulant, res je, povsod so, toda ta sosed je resnično vrhunska sitnoba. Tako bolestno pravičniško, kot je on – bi le težko našli. Toži vsepovprek in hlastno prijavlja policiji ter mestnemu redarstvu. Za svoje talce si je našel prebivalce 80 let starega dvojčka z dvema vhodoma in dvema hišnima številkama.

Ker so uvozi na dvorišča pač preozki, svoja vozila že desetletja parkirajo ob hiši, ne da bi koga ovirali, motili. Tako umirjene soseske (sredi mesta) zlepa ne vidite. Tudi zaradi dveh neprimerno bolj prometnih ulic nedaleč stran, Vodnikove in Derčeve, ki požreta večino prometa. »Pol penzije stavim, da v eni uri ne bo šlo mimo niti pet avtomobilov,« je v tistem pripomnil Željko Kozinc, ena od žrtev. Prav je imel! Vse življenje si je prizadeval živeti v karseda svobodnem duhu, zdaj pa se počuti ustrahovanega, še kako nesvobodnega. Dobrososedski odnosi so se na lepem sprevrgli v medsosedsko nabijanje. Zaradi tega kverulanta je Kozinc samo v nekaj mesecih pokasiral vsaj 15 listkov, 15 glob!

Brutalna učinkovitost

Začelo se je v času policijske stavke. Takrat je njegov sosed dobil odločilni zalet, ta je menda sovpadal prav z njegovim sporom, ki ga je imel z ljubljansko občino. »Je mogoče, da vse skupaj odtlej drži za jajca?!« kar ne more verjeti Kozinc. Pravi, da ima že polno kapo listkov.

»Znenada, v roku treh dni,« se spominja Kozinc, »je namreč policija kar šestkrat oglobila tri avtomobile, ki so bili parkirani pred našim dvojčkom, za prekršek s formulacijo 'parkirano na vozišču ceste v naselju, kjer poteka dvosmerni promet in ločilne ceste niso vrisane'.« Prav nikjer, smo se prepričali, ni bilo nobenega prometnega znaka o prepovedi parkiranja. Še več, razen po Vodnikovi parkirna mesta nikjer v okolici niso vrisana. Na sosednji Pavšičevi vozila parkirajo celo po obeh straneh, tam je promet res oviran. Tam ni nobenih kazni. Tam pač ni takšnega kverulanta, ki bi imel toliko časa, kot ga ima njihov, da bi nenehno oprezal ter prijavljal.

S šišenske policije so žrtvam medtem sicer skrajno uradno pojasnili, da res prejemajo njegove prijave in da so pač dolžni ukrepati, tudi če bi bile te anonimne. Pri tem so skoraj že brutalno učinkoviti. »Doživeli smo že, da so pustili obvestila o prekrških ob tako bizarnih urah,« je nadaljeval Kozinc in preveril, »kot je bilo, evo, v soboto ob 21.45 ali ob 20.45 že naslednjega dne«! Spominja se, da je bilo takrat na cestišču ali pločniku Kocljeve parkiranih, tisto soboto 17, v nedeljo pa 14 neoglobljenih vozil. Ko so policijo še nergavo poprosili za pojasnilo, zakaj je na udaru zgolj sedmerica stanovalcev na številkah 19 in 21, so dobili še enkrat kratek odgovor, da so se na vsako prijavo, pa četudi je ta še tako nečloveška in maščevalna, pač dolžni odzvati.

Laboratorij izživljanja

Tudi to nedeljo zvečer so se. Željko Kozinc se je z ženo ravno pripeljal domov. Ljubljana je bila sproščena, skoraj zaspana in spokojna. Vladal je blažen mir. Prometa skoraj ni bilo slišati. Preden se je ob sedmih odpravil pred televizor gledat poročila – je še bral. Zatopljen v svet literature in novic – pa je dal že spet priložnost kverulantu. Več kot pozornega soseda (tožibabo) gotovo osrečuje prav poslanstvo, da svojo sosedo ali soseda najde na levi nogi in v prekršku. To je neuradno storil že sedemdesetkrat! Takrat jadrno pokliče policijo ali redarstvo, ti pa kot majhni kužki pritečejo – pa če je petek ali svetek, če Ljubljana spi ali nori, sploh ni pomembno, pomembno je, da prilepijo obvestilo o prekršku, globo 40 evrov. »Pa saj to je absurd!« je jezno odmahnil Kozinc, ko ga je prilepljenega na vetrobranskem steklu že spet zagledal. »Pa saj to je hudič, da pred lastno hišo ne moremo več parkirati,« je gorelo v njegovi glavi. Pristopil je tudi najbližji sosed in opisal vse hujšo težavo: »Pa saj noče nihče več niti na obisk priti, ker ga vsakič pričaka takšen cegelc!« Nekomu je v tistem iz ust celo priletelo, da bo treba kverulanta, s katerim se sicer sploh ne poznajo, vedo pa, kje živi, malce priviti. »V tej državi drugače očitno ne gre!«

Ima MOL zvezane roke?

»Očitno je nekaj v tej slovenski duši, da postane dosledna šele takrat, ko začne nekoga zajebavati!« je diagnosticiral Kozinc, ki se poskuša absurdu umakniti tudi s parkiranjem na drugih ulicah. Toda, ali je to sploh kakšna rešitev? »Ne, to ni nobena rešitev!« je mahoma izrekel in izzval mestno upravo. »Naša prošnja je: napravite nam enosmerno ulico s potrebnimi oznakami in tablami, zraven pa še zarišite prostor za parkiranje pred našo domačo hišo!« Je to res tako zahtevna prošnja, ki je MOL ne zna, ne zmore ali pa noče rešiti?

Višji svetovalec Iztok Vatovec z odseka za promet je namreč takole pospremil prošnjo, pod katero se je podpisalo omenjenih sedem stanovalcev: »Odsek Ulice kneza Koclja med Pavšičevo in Tugomerjevo ulico je kategorizirana cesta za dvosmerni promet. Na tej ulici ni postavljena vertikalna prometna signalizacija, ki bi urejala navedeno ulico kot enosmerno. Na navedenem odseku tudi ni možno urediti javnega plačljivega parkiranja, ker je cesta s pločnikom preozka za pešce. Na podlagi navedenega žal vaši prošnji ne moremo ugoditi.« Pa čeprav je MOL soodgovoren za absurdno in mučno situacijo, ki ji ni videti konca. Saj res, kaj pa, če je tudi MOL talec tega kverulantskega soseda, te sitnobe, ki je zarezala v doslej mirna dobrososedska življenja in jih tako zapletla? V teatru absurda je jasno le, da se bo Ulica kneza Koclja, dokler ne bodo ukrepali organi, izgubljala v kafkovski resničnosti, laboratoriju, v katerem se izživlja neki sosed.