Sopihali na postojnskem reliju

Kolona skoraj 120 starodobnih avtomobilov in motorjev je minulo soboto, ko je zapustila Postojno, opravila kar dolgo pot po okoliških krajih. Tako so udeleženci 11. mednarodnega srečanja starodobnih vozil, ki ga je pripravilo Društvo ljubiteljev starodobnih vozil Oldtimer club Postojna, spoznali ta majhen del naše dežele in del podzemnega sveta.

»V soboto smo praznovali enajsti praznik starodobništva,« je povedal predsednik postojnskega kluba Iztok Bekš. »Lanskega jubilejnega desetega srečanja se je udeležilo rekordno število lastnikov starih vozil iz Slovenije, Italije in Hrvaške, kar nam je vlilo novih moči, da smo se kot nadobudni starodobni najstniki še z večjim zagonom lotili priprav na novo srečanje. Lani smo s srečelovom zbrali sredstva, ki smo jih podarili osnovni šoli Miroslava Vilharja iz Postojne. Tudi letos smo pripravili veliko nagrad za lov na srečo, tokrat pa bomo zbrana sredstva namenili osnovni šoli Antona Globočnika iz Postojne.«

Sopihali v klance

Lastniki starodobnikov so svoje jeklene prijatelje pripeljali na parkirišče PTC Primorka že pred 10. uro, tako da je nastal pravi muzej starih vozil na prostem. »Iz Postojne nas je pot vodila čez prelaz Mačkovec po kačjih ridah do nekdanje rapalske meje med kraljevino Italijo in staro Jugoslavijo v Planino, kjer smo zasopihali v klanec do Strmice in se spustili skozi Bukovje do Belskega in od tam do avtokampa Pivka jama. Po ogledu lepot podzemnega sveta Pivke in Črne jame smo se še enkrat zapeljali skozi Postojno proti zahodu. Zaradi dežja, ki je nekoliko zmotil našo prireditev, nekaj nevšečnosti pa povzročil lastnikom kabrioletov z odprto streho, smo sklepni del programa nekoliko spremenili, kljub vsemu pa smo si vzeli čas in obiskali gospo Mirando, veliko ljubiteljico starodobnikov, v njenem baru. V hotelu Epicenter smo 11. srečanje starih vozil sklenili ter podelili pokale in priznanja.«

Kar nekaj lastnikov starodobnikov se je v Postojno pripeljalo z obale, med njimi Božidar Ipavec iz Portoroža. »S starimi avtomobili se ukvarjam še iz mladosti,« je povedal. »Moj prvi avto je bil topolinček, potem sem imel lancio aprillia, letnik 1947, in z njo sem spoznal svojo ženo. Po lancii sem imel fiata 1200 kabriolet, ti so bili zelo redki. Danes ga ne vidimo več. Opazil sem ga na sejmu v Padovi, kjer mi je lastnik dovolil, da sem ga lahko fotografiral. Temu je sledil fiat 1500 kabriolet, imel sem tudi repliko bugattija. Nekaj posebnega je bil starodobnik rugby F40, letnik 1928, saj sta obstajala samo dva taka avtomobila, moj in eden v muzeju. To je bila manjša ameriška tovarna, ki je avtomobile izdelovala samo za avstralski trg. Njegovih slik na spletu ne boste našli. Tega sem prodal in kupil forda iz leta 1929, potem sem se teh starin naveličal. Zdaj imam triumpha TR7, letnik 1980, ki sem ga uvozil iz Italije, ampak ta ni za mojo dušo, zato ga bom prodal. Za novega sem že dogovorjen, ponj bom šel v Krapino. To je opel olympia iz leta 1945. Ampak to še ni vse. Moj prav osebni avto je zastava 750, letnik 1979, ki ga uporabljam za vsakdanje vožnje, torej tudi za prevoz v službo in domov. Za daljše vožnje mi žena posodi fiata cromo, ona pa sede v fička. In se rada pohvali, da jo mladi navdušeno pozdravljajo.« Božidar Ipavec še pove, da stare avtomobile samo kupuje, saj se z obnovo ne ukvarja. »Nisem mehanik in ne znam barvati, tako da me to področje starodobništva ne zanima. Ampak stare avtomobile imam nadvse rad,« je sklenil Božidar.

Kakršen avto, taka obleka

Leopold Frank je domačin, bil je tudi pobudnik in dolgoletni predsednik Društva starodobnih vozil Oldtimer club Postojna. Na srečanje se je pripeljal z 61 let starim MG-jem, model A, ki je edini registriran v Sloveniji. »Našel sem ga na spletu in ga k nam pripeljal iz Velike Britanije,« pravi Frank, napravljen v oblačila iz 50. let prejšnjega stoletja, torej skladno s svojim avtomobilom. »Avto je bil v precej razsutem stanju, zato sem ga moral temeljito obnoviti. Dela je bilo zelo veliko, vendar porabljenih ur za njegov obnovo nisem nikoli štel. Rezervnih delov je dovolj, saj je ta mreža zelo dobro razpredena. Kamor koli pridem, avto zbuja veliko pozornosti. Nekaj posebnega je kovček na zadnjem delu vozila in v Sloveniji ne boste našli niti enega. Moja oblačila? Če že imaš starodobnik, moraš biti temu primerno oblečen.«

Janez Rus, upokojenec iz Ljubljane, je povedal, da je njegov starodobnik njegov konjiček, čeprav malo drag, a mu pomeni velik užitek. »Že kot otrok sem sanjal, da bom imel nekoč starodobno vozilo,« pravi Rus. »Moj avto je jaguar XJSC, letnik 1985. Ima šestvaljni motor s prostornino 3600 ccm. Moč motorja je 164 kW (227 KS). Avto spada med redkejše starodobnike, saj so jih izdelali le 1600. Od tega so dve tretjini vozil prodali v Ameriko, zato ta avto ni tako poznan v Evropi. Star je 31 let, torej je med mlajšimi starodobniki. Ima že elektronski vbrizg goriva in klimatsko napravo, je pa to že kar sodoben avto. Je tak, kot je prišel iz tovarne, z originalno barvo in s prav takima sedežema. Z njim se rad peljem. Je pa precej žejen, saj popije 14 litrov na 100 km, ampak je pa vseeno prava zverina, saj doseže hitrost 227 km/h.«