NA KOŽO

Sonet za položnico

Objavljeno 16. maj 2012 10.00 | Posodobljeno 16. maj 2012 10.32 | Piše: Barbara Pance

Tudi umetniki plačujejo položnice.

Barbara Pance

Vsaj neposrečena, če ne že totalno nepremišljena je bila izjava voljenih predstavnikov ljudstva, ki jih, mimogrede, verjetno niso izvolili bebci, čeravno sem ter tja poteze, ki jih vlečejo prisesani na oblast, delujejo tako, kot da bi vladali narodu idiotov, naj (visoka) kultura privoli v platformo prostovoljstva.

Kot da z evolucijo tudi umetnost ni dobila statusa profesionalne postave, minili so časi, ko so v pijanskem deliriju ali zadeti od puščic nesrečne ljubezni bruhali ogenj strasti in leporečje besed zapakirali v omot, ki še zapoznelim rodovom subtilno vzdrami emocije. Čas gostilniških poetov, ljudskih zabavljačev iz prizorov kmetskih slik, dvornih norčkov in podobnih nastopačev je obtičal v preteklosti. Ljudje, ki uživajo v svojem poklicu, ki ga v resnici jemljejo kot poslanstvo, nekaj nadzemeljskega in svetega, lahko pustijo delček sebe za vbogajme, za obče dobro. A le občasno, sporadično.

Mar ne veste, spoštovane brihte, da tudi umetniki – pa še kateri poklic bi se dal ujeti na vrvico podobnih obešancev – plačujejo položnice, da tudi država ob mesecu osorej noče niti slišati, da bi račune za elektriko, vodo plačali s sonetom, črtico ali čačačajem, da jim krulijo želodci, imajo svoje družine, otroke, ki jih je treba nahraniti, poslati v šolo ... Štajerski starši že izpisujejo potomce iz hiš učenosti, nimajo pičlih sredstev za to, da bi jih pripeljali do pouka, jim stisnili skorjo kruha in grintavo jabolko v torbo.

Ko revolucija požira svoje otroke, je čas, da otroci požro revolucijo! 

Državne proslave, ki so ujete v coni somraka in nerazumljenosti, bi zdaj delali še bolj na horuk, na račun kulturnikove časti, s čimer bi poteptali ne le njegovo poklicno dostojanstvo, temveč tudi osebno eksistenco. Še en dokaz, koliko je v današnji družbi vreden mali človek. Gospodje in gospe! Nismo v času socializma, enovitih delovnih brigad, ko je ljudstvo še verjelo v skupno prihodnost, blagor, ki ga bo na koncu užilo z veliko žlico. Zdaj se oblizujejo le posvečeni, ki se jim je uspelo pririniti do korit. Ljudstvo je bilo prevečkrat opeharjeno, nategnjeno. Puhlostim in prefinjenim slepilnim manevrom dotičnih, ki so navidezno trosili bisere, v resnici pa od zadaj žagali vrat – vsaj upam – ne nasedamo več. Ko revolucija požira svoje otroke, je čas, da otroci požro revolucijo!

Deli s prijatelji