STIČNA – Vas v občini Ivančna Gorica se je razvila zaradi cistercijanskega samostana, ki ga je leta 1136 s podporo višnjegorskih plemičev ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Z belimi menihi je samostan zacvetel kot središče kulturnega in gospodarskega razvoja. Kar so zdaj računalniki, pravzaprav še veliko več, so bile v tistem času na pergament ročno izpisane knjige. »Pisarski mojstri,« v svoji ljubki slikanici Zaklad pisarja Bernarda ugotavlja muzejski kustos Tadej Trnovšek, »so pred več kot osemsto leti v stiškem samostanu ustvarjali najlepše knjige daleč naokoli.« Med njimi Stiški rokopis v slovenščini. V stiški edini glasbeni šoli na Kranjskem se je mojstril znameniti skladatelj Gallus, v samostanski celici za dramatika Anton Tomaž Linhart. Da odprti duhovi ne vejejo le znotraj zidov, marveč tudi v vasi, ki šteje komaj 700 duš, opozarja celo spletna Wikipedija: »Stična je tudi izobraževalno središče za celotno občino že 60 let. Od 1980 naprej se Šolski center (Osnovna šola Stična in Srednja šola Josipa Jurčiča) nahaja na samem med naseljema Stična in Ivančna Gorica.«
Ogledalo sinjega neba
Ob samostanski cesti nam čez polje pod gozdnim gričem pogled pritegnejo šolske stavbe – nekoliko v vzpetino postavljena osnovnošolska še prav posebno, saj njena streha zrcali sinje nebo. Nepoučenega človeka lahko prešine, čemu neki so otroški hram učenosti prekrili s steklom, ki spominja na rastlinjak.
Vpogled v skrivnost, zakaj se stiška šola ogleduje v nebesnem svodu, nam je odstrl ravnatelj Marjan Potokar: »Smo velik objekt, zraven sta še srednja šola in vrtec. Pred štirimi leti smo skupaj z občino tuhtali, kako bi privarčevali kaj energije. Odgovor smo iskali v ogrevanju z biomaso. Iz podjetja EVJ Elektroprom Janeza Vidmarja so si nas prišli ogledat, opravili izmere, izračune. Ni pa jim uspelo priskrbeti vseh gradbenih papirjev in naša namera je padla v vodo.«
Nekaj se je vendarle zganilo: »Kaže, da se je z omenjenim, četudi neuspelim poskusom, razširila informacija, da je za nas okolje vrednota. Na ušesa je prišla tudi Stičanu Simonu Muhiču, docentu na fakulteti za strojništvo, ki se je povezal s podjetjem Trimo Trebnje. Predlog, da bi na naši strehi postavili sončno elektrarno, so nam prišli razložit skupaj s predstavniki naše občine. Ključne ugotovitve so bile, da prostor je, celo stavba je obrnjena tako, da je izkoristek sončne energije optimalen, postavitev pa nikogar ne bi ovirala.«
Po sprejeti odločitvi o sončni elektrarni je vse teklo gladko: »Pravzaprav sta na naših strehah dve elektrarni. Prvo sta na telovadni dvorani konec leta 2010 postavila Trimo in Elektro Ljubljana, ki je tudi njen lastnik, lani pa je drugo postavil njen lastnik Eltec Mulej z Bleda.«
Bliže šoli v naravi
Na vprašanje, ali ima šola od sončnih elektrarn – poleg zaslužene pozornosti in dobrega občutka, da pripomore k pridobivanju čiste energije – še katero otipljivejšo korist, je ravnatelj odvrnil: »Zdelo se nam je, da bi bilo prav, če bi tudi šola imela kaj od tega. Vem, da se v podobnih primerih plačujejo najemnine, pa tudi, da jih v veliko primerih poberejo občine, ker so lastnice objektov. V našem primeru pa je občina s humano potezo najemnino prepustila šolskemu skladu OŠ Stična. Ta denar uporabljamo za pomoč socialno ogroženim učencem, predvsem za udeležbo v šolah v naravi.«
Kane jim toliko: »Letna najemnina za lani odprto elektrarno je 2300 evrov. Za drugo elektrarno, ki je malo večja, bo letna najemnina okrog 4000 evrov, če bo dovolj sijalo sonce. V 25 letih, za kolikor imamo pogodbi, nam bo to prineslo kar nekaj denarja.«
Poudaril je: »V teh kriznih časih bo elektrarniška najemnina zelo dobrodošel vir prihodka za šolski sklad, vendar šole v naravi nihče ne dobi zastonj. Kdo je upravičen do nižjega prispevka in koliko manj bo plačal, po pravilniku določa skladov upravni odbor.«
Šolarji so seveda z zanimanjem opazovali gradnjo: »Ob tem so radi govorili, kje so že videli podobne elektrarne. Naši jih nagovarjata tudi k premišljevanju o ohranjanju čistega okolja, zmanjševanju izpustov škodljivih snovi v ozračje in še čemu. Tudi dr. Muhič je na nekaj naših tehničnih dnevih učence podrobneje seznanjal z energijsko prihodnostjo.«
Prav nič usodno ni, je pa zanimivo, kako se je od zamisli in uresničitve kaj zasukalo povsem drugače: »V začetnih razmišljanjih smo res menili, da bomo lahko uporabljali energijo s svoje strehe, ampak ni tako, saj gre vsa v javno elektroomrežje. Pridobimo pa je za trikratno našo porabo.«
Ko so se odločili za elektrarno, so streho temeljito pregledali: »Šolo smo v tej stavbi odprli leta 2003. Pred namestitvijo elektrarniških celic smo opravili nekakšno generalko strehe, zelo natančno smo pregledali, ali je vse tako, kot mora biti.«
Stičani so lahko hvaležni tudi projektantu, da je stavbo preprosto nastavil soncu. Menda celo s slutnjo, če bi kdaj želeli nanjo postaviti elektrarno. To bi z veseljem naredila tudi bližnja srednja šola – a njena streha žal ni tako naravnost izpostavljena sončnim žarkom.
Govorica številk
Čeprav gre za dve elektrarni dveh lastnikov, ju lahko vidimo tudi kot združeni v eno, taka pa je s skupno močjo 437 kilovatov največja na kateri koli osnovni šoli v Sloveniji in tudi na strehi katere koli javne zgradbe. Sončno energijo pretvarja v električno 1966 fotonapetostnih modulov, na leto proizvedejo 460.000 kilovatnih ur električne energije, kar je dovolj za letno porabo 133 gospodinjstev. Če bi toliko elektrike pridobili v termoelektrarni, bi zanjo spustili v zrak 213 ton ogljikovega dioksida. O električni proizvodnji učence, zaposlene in obiskovalce sproti obveščata prikazovalna zaslona na hodnikih.
