NA KOŽO

Solze na ledu

Objavljeno 02. november 2014 23.35 | Posodobljeno 02. november 2014 23.36 | Piše: Rok Tamše
Ključne besede: komentar

Liga EBEL je postala grobišče slovenskih hokejskih klubov.

Rok Tamše. Foto: S.N.

Težko je ugotoviti, katerim hokejskim privržencem gre ta čas v Sloveniji bolj na jok: ljubljanskim ali jeseniškim. Telemach Olimpija in novi klub SIJ Acroni Jesenice, ki prihajata iz osrednjih slovenskih središč najhitrejše moštvene igre na svetu, sta šla v novo sezono zgolj z enim samim ciljem – preživetjem. Tako so v prispodobi privolili v garanje, ki zahteva kri, znoj in solze. Povračilo za tovrstni vložek bo kratkoročno nikakršno, srednjeročno pa bi morda lahko zasvetil žarek upanja, vsaj ko gre za kariere najmlajših hokejistov iz zeleno-bele oziroma rdeče čete. Na dolgi rok si v slovenskem klubskem hokeju ne upa razmišljati skorajda nihče. Gre namreč za boj od danes do jutri, iz rok v usta.

Ta čas si upa v prihodnost zreti le predsednik Hokejske zveze Slovenije (HZS) Matjaž Rakovec, ki pa je vendarle v prvi vrsti osredotočen na dogajanje okrog reprezentance. Izbrana vrsta, ki se bo konec tega tedna spet predstavila v prestolnici, je velika svetla točka slovenskega hokeja. Toda mnoge je strah, kakšna bo kakovostna raven nacionalnega moštva čez pet do deset let, ko bo sedanji fantastični rod pisal jesenska poglavja svoje športne poti. Ob obubožanih klubskih sredinah, kjer hočeš nočeš peša tudi delo z mladimi, bi moral Rakovec zavzeti ultimativni položaj šefa. Če je takšno vlogo lahko igral v lanski sezoni, ko je HZS ustanovila in vzdrževala Team Jesenice pri igranju v ligi INL, bi lahko zdaj dosegel, da klubi z vso resnostjo pristopijo k tekmovanju v državnem prvenstvu. Preprosto zato, ker v mednarodnem okolju sploh niso več konkurenčni. S Telemach Olimpijo na čelu, ki resda s svojim drugim moštvom ta čas zlahka odpravi Jeseničane in druge, a bi bilo bolje, če bi pod Rožnikom bolje razmislili o svojem poslanstvu, ki govori tudi o spoštovanju tekmecev in navijačev. Liga EBEL, ki jo dojemamo kot nam še dosegljiv (kaj res?) vrh klubske scene, je pravzaprav postala grobišče slovenskih klubov. Pa ne zaradi nekonkurenčnosti na ledu, temveč v prvi vrsti zaradi pomanjkanja poslovne kulture v pisarnah Tivolija in Podmežakle. Zdaj imajo priložnost za popravo v nacionalnem šampionatu. 

Deli s prijatelji