PIRAN – Vlogo soli v razvoju naše civilizacije zgodovinarji enačijo z današnjo vlogo nafte, čeprav se je zaradi lažjih načinov pridelave v 19. stoletju močno pocenila in je postala lahko dostopna. Tako smo že skoraj pozabili, da brez nje ni življenja in da igra pomembno vlogo v našem organizmu, prehrambeni, kemični in drugih industrijah, medicini … Oblasti so zato od nekdaj izvajale nadzor nad pridelavo in trgovino z njo ter si z davki zagotovile stalni vir prihodka. Tako je bilo tudi v Piranu, kjer se je mag. Flavio Bonin iz tamkajšnjega Pomorskega muzeja lotil pregleda stoletja starih solnih pogodb in drugih dokumentov, ki odkrivajo vrsto zanimivosti o tamkajšnji pridelavi soli. Kot pravi mag. Bonin, so o tem v Sredozemlju med drugimi pisali že Grki Herodot, Strabon, Aristotel, Hipokrat in Pitagora. Prvi, ki je sistematično opisal postopke njenega pridobivanja, je bil Rimljan Plinij starejši, in iz teh starih virov izvemo, da je bila nekoč tudi plačilno sredstvo vojakom, saj latinska beseda za plačo sallarium in tudi angleška salary izhajata iz latinske besede za sol.
Solni odloki
»Soline so na zgornjem Jadranu na principu zaporednih bazenov s postopnim izhlapevanjem gradili v plitvih morskih zalivih že v obdobju antike. Čeprav so skozi stoletja to tehnologijo izpopolnjevali, je princip ostal enak več kot tisoč let, še vedno pa ga ohranjajo tudi v sečoveljskih solinah,« pravi Bonin. Znano je, da morske soline delujejo dokaj preprosto: voda zaradi sončnega sevanja in vetra izpareva v zaporednih izparevalnih bazenih in se tako vse bolj zasičena s soljo na koncu znajde v kristalizacijskem bazenu kavedinu. Zaradi lažjega pretoka morske vode so soline najraje gradili v depresiji in na območju slovenske Istre so bili za to najboljši pogoji na širšem območju Pirana, na obrobju Izole in Kopra. Najobsežnejše so bile piranske, ki so obsegale sečoveljske in strunjanske soline. Manjše izolske so opustili v 18. stoletju, večje koprske pa nekoliko pozneje.
»Pridelovanje soli in trgovanje z njo je bila ena temeljnih gospodarskih panog piranske komune in po določilih statuta iz leta 1274 je komuna dobivala sedmino pridelane soli, lastniki pa tri sedmine in pozneje petino, s katero so prosto razpolagali. Tudi poznejši statuti imajo člene, ki potrjujejo omenjena določila, poleg tega pa so bili za sol sprejeti še nekateri drugi odloki, ki so urejali lastništvo, dolžnosti in pravice lastnikov solin ter solinarjev, komunsko sedmino, gradnjo novih solnih fondov pa tudi pridelavo in prodajo soli,« navaja Bonin.
Pogodba iz 1375.
Najzgodnejši podatek o gradnji solin v severozahodni Istri je v arhivskih virih zapisan v notarski listini iz leta 1278, ko so piranski konzuli dovolili duhovniku Baldu iz Manfredonije gradnjo dveh solnih fondov v močvirnatem predelu Sv. Lovrenca. »V času po letu 1283, ko je Piran prišel pod beneško upravo, naj bi bilo na piranskem ozemlju že okoli 1200 solnih kavedinov. Lastniki so bili večinoma Pirančani, skoraj vsi so izhajali iz vrst mestnega patriciata. Največ je bilo notarjev pa tudi predstavnikov cerkve, tesarjev, čevljarjev, trgovcev in seveda solinarjev,« nadaljuje Bonin, ki v nedavno predstavljeni publikaciji Arhivskega društva Slovenije Viri, namenjeni pregledu piranskih solnih pogodb od leta 1375 do 1782., ki jih hrani piranska enota Pokrajinskega arhiva Koper, razkriva zgodovino naših solin, njihovo posodabljanje, širjenje, naravne katastrofe, ki so jih ogrožale, in podobno, predvsem pa vpletanje monopola beneške vlade za pridelavo ter prodajo soli. Predstavlja nadzor nad solinami, ki so ga imeli podestat, sodniki in sindiki, delo solnega pisarja, merilcev soli, nadzornikov in ne nazadnje strogo varovanje solin ter skladišč soli pa tudi na tihotapstvo, s katerim so si Pirančani povečevali prihodke, spominja.
»Prepis najstarejše ohranjene solne pogodbe, sklenjene med piransko komuno in beneškim Magistratom za sol, ki je predstavljal beneško vlado, je iz leta 1375. Pirančane je zastopal Kolegij XX. za sol, ki ga je sestavljalo trinajst patricijev in sedem meščanov, vsi so bili seveda lastniki solnih fondov,« razkriva Bonin.
Iz pogodb med drugim celo izvemo, da so se Pirančani precej pogajali za ceno svoje soli, da so smeli svoj delež prodajati tovornikom po kopnem, niso pa je smeli prevažati z ladjo ter je prodajati po morju. Čez noč je niso smeli puščati v solnih bazenih, temveč so jo morali vsak dan speljati v javna skladišča. Če to ni bilo mogoče, so jo morali začasno spravili v solinarske hiše, in če je bilo potrebno, so lahko delali na fondu tudi ob nedeljah ter praznikih, zaradi česar jih duhovščina ni smela preganjati, saj bi s tem škodila gospodarskim interesom Beneške republike.