POLŽANSKA VAS – Zgodba Antonije Mlakar je trpka, nekakšen odsev do človeka neprijaznih družbenih in socialnih razmer. In ni odveč zapisati – hitro se lahko zgodi prav vsakomur. Življenje se v trenutku obrne na glavo. Dasiravno je slutila, morda le pričakovala ali pa kot zle slutnje odganjala črne misli, se je izteklo po najbolj krutem scenariju. Njen položaj je negotov, a že nekoliko boljši, kot je bil poleti – od takrat je vsaj zaposlena. Njeno največje orožje je trdna volja oziroma odločnost, da se bo zase in za sina Urbana borila.
Dolguje 40 tisočakov
Trenutno še ne ve, kako bo poravnala 40.000 evrov dolgov, ki so ostali za pokojnim možem. Ne ve, s čim bi sinu kupila računalnik, saj ga imajo vendar vsi njegovi vrstniki in ga nujno potrebuje predvsem za šolo. Ko vstopiš v Antonijino hišo vrh hriba v Polžanski vasi, dobiš občutek, da je v njej hladneje kakor zunaj. Plinsko postajo so ji odnesli, vsak hip ji bodo izklopili še elektriko. Mož Mitja je julija lani storil samomor. Dotlej je družina živela povsem normalno, so pa tedne pred grozljivim dogodkom že občutili pomanjkanje.
»Mož je bil šofer tovornjaka. Vozil je kot samostojni podjetnik, a bolehal je za epilepsijo, zaradi česar so nekateri z njim prekinili sodelovanje. Nazadnje je sklenil pogodbo s Klasjem, a to mu ni plačevalo. V tistem času nisem mogla dobiti službe, dolgovi pa so se vse bolj kopičili. Nisem vedela, kolikšni so v resnici. Šele na zapuščinski obravnavi sem spoznala, koliko je bilo kreditov, povišanih limitov, stroškov zavarovanja, celo odškodnina za prometno nesrečo, ki bi jo Mitja moral poravnati. Zatem so se začeli novi in novi upniki oglašati še po pošti, nekateri so poklicali po telefonu.«
Antonija se živo spominja zadnjega obdobja, preden je mož za vedno odšel. »Nekje je kupil pištolo. Z orožjem nikomur ni grozil, še najmanj meni in sinu. Ko sva z Urbanom tistega dopoldneva odšla v Celje, se je zgodilo.« Devetintridesetletna vdova si še ni povsem uredila misli. Bi bilo lahko drugače? Kakšne možnosti je sploh imela, če se je sam tako odločil? Do pravih odgovorov se najbrž nikoli ne bo dokopala.
Nevarnost zastrupitve
Sto let staro hišo sta zakonca Mlakar kupila pred leti in jo začela obnavljati. Še veliko je treba postoriti, toda objekt bo moral počakati na boljše čase. Antonija se je do julija prebijala s približno 250 evri socialne pomoči in po svojih najboljših močeh skrbela za danes sedmošolca. »Takrat sem lahko kolikor toliko sproti plačevala le vodo in elektriko, nabirati pa so se začele druge položnice. Za elektriko trenutno dolgujem za leto dni, a največ stroškov je zdaj z gretjem. Centralna postaja je plinska in so mi jo pred dvema tednoma zasegli in odpeljali, saj nisem zmogla plačevati najemnine za plinsko cisterno. Hotela sem ogrevanje na trda goriva, a me Mitja ni poslušal.«
Mati in sin sta tako ostala brez gretja in tople vode. Pomagata si tako, da vodo grejeta na štedilniku, v spalnici pa kurita staro krušno peč. »Peč bi morala obnoviti in tudi dimnik ni več dober, toda nimava izbire. Perilo se navzame vonja po dimu, zaradi neustreznih naprav obstaja nevarnost zastrupitve z ogljikovim monoksidom,« pove Polžančanka, ki je kljub vsemu zadovoljna, da ima službo, čeprav je plača minimalna in ji večji del že tako skromnih prejemkov poberejo upniki, med katerimi je tudi davkarija. Za življenje jima ostane le nekaj stotakov na mesec.
Potreboval bi računalnik
Urbanove potrebe so seveda vse večje in vse bolj najstniške, je pa zaradi razmer, v katerih se je znašel, precej bolj odrasel kot vrstniki. »Zelo si želi računalnik in seveda internet, a mu tega ne morem omogočiti, čeprav ju potrebuje za šolo. Precej razmišlja o tem, kje bi nadaljeval šolanje, zanimajo ga kmetijstvo, frizerstvo in kuhanje. Se bo še odločil. Je velik ljubitelj nogometa, rada bi mu omogočila redno vadbo, a mu trenutno ne morem. Zadovoljiti se mora z nastopanjem za šolsko ekipo.« Urban sicer ima mobilnik, a je že zelo zastarel. Prejema pokojnino po očetu, a denar gre večinoma za obleko in obutev, saj je v obdobju, ko mladeniči hitro rastejo. Če kaj ostane, gre za položnice.
Antonija uporablja mamin avto. »Ne vem, kako bi se sicer vozila v službo in kako bi sina spravila do šolskega avtobusa. Vse, kar želim, je vrniti ogrevanje v hišo, poravnati dolgove in normalno zaživeti. Predvsem zaradi sina, ki ga je izguba očeta zelo prizadela, mene pa je ta boleča izkušnja še bolj izklesala.«