LJUBLJANA – V delavnicah Srednje ekonomske, storitvene in gradbene šole Kranj je bilo pred dnevi še posebno slovesno, pečarji so namreč v nekdanjih hangarjih končno dobili svojo delavnico. Kot smo slišali, so dijaki v starih delavnicah pozimi zmrzovali, a zaradi vestnih učiteljev so kljub temu prejeli zgledno znanje.
Vpisana dva tesarja
»Ker je lepo delo in dober denar, hitro vidiš, kaj si ustvaril, in je to v zadnjem času iskan poklic, zato bom lahko šel po vsem svetu,« nam je kot iz topa povedal Žan Softič, dijak prvega letnika poklicnega programa pečar.
Zidar, pečar, tesar, slikopleskar, mizar, vodoinštalater itd. so deficitarni poklici. Pred desetletji so bili najbolj priljubljeni, saj so se jih mladi fantje s podeželja hitro priučili, po vojni se je namreč gradilo. »Oh, dalo se je zaslužiti, če si le znal vihteti kilo in fandl ...« mi je namignil star zidar, ki je prav ponosno prišel na odprtje pečarske delavnice.
Položaj pa je danes skrb vzbujajoč: »Lani smo imeli vpisana dva tesarja, zato je ministrstvo program tesar ukinilo. Lani je šolanje končal zadnji zidar,« je povedala Irena Lončar, vodja slikopleskarskih delavnic na šoli. Pri pečarjih je nekoliko bolje, saj so jih lani vpisali 25, slikopleskarjev pa 23.
V Sloveniji je prav vse obrnjeno na glavo. Vemo, da so Slovenci na začasnem delu v tujini, običajno v Nemčiji, najpogosteje opravljali prav zidarska, mizarska ali pleskarska dela in zaslužili lep kupček denarja.
Država pa nič
Neki malar mi je nekoč pozno zvečer v neki oštariji, ko se je vračal s fuša (delo na črno), bistroumno razložil: »Moj poklic je najboljši na svetu: nihče me ne more glede plačila nategniti za več kot en dan. Če mi zvečer ne plača, drug dan preprosto ne pridem. Nekajkrat se mi je to zgodilo, in so hitro zapeli telefoni.«
Z odprtjem pečarske delavnice so na šolskem centru pripravili tudi predstavitev poklicev. Mojster Stane Fujan je v delavnici ročno, na tradicionalen način izdeloval pečnice za krušno peč. Na obisk so prišli najmlajši šolarji, ki so z odprtimi usti občudovali, kaj mojster Stane ustvarja. Ni bilo večjega veselja kot gnesti glino.
Tesarski poklic so na izviren način predstavili fantje iz podjetja Dama Haus, ki izdeluje lesene skeletne hiše. Trame, tramiče in lege ter orodje so pripeljali z vozom. No, ja, konjiču se nekako ni dalo vleči voza v vročini, a ko so zapeljali v senco na trato pred šolo, kjer so po tesarsko sestavili ministeno – osnovni element lesenih skeletnih konstrukcij –, se je žival razvedrila. »Ja, tesarska je bila od nekdaj težka,« je bistroumno pripomnil rokodelec, ki je v senci spretno vihtel kladivo in z dletom rezljal kos lesa.
Delavnice so na šoli zgradili s pomočjo sponzorjev in znancev obrtnikov: »... ki so pogosto prišli, razložili, sestavili kakšno peč in odšli,« nam je povedal vodja pečarske delavnice Joža Verbič. »Brez njih in naših pridnih dijakov ne bi imeli delavnic!« Potrkal je na številna vrata in prosil za pomoč: »Dobrih ljudi, da, dobrih ljudi, ki so nam pomagali,« je pripomnil.
Država v minulih letih ni naredila nič za obuditev omenjenih iskanih poklicev, pobrigala se ni niti za ureditev delavnic. Aha, zadnje desetletje smo se ukvarjali s financami in z delnicami ... še enkrat smo doživeli gradnjo države od zgoraj navzdol. Kdo bo delal?
Polagalci ploščic
Pečarji so polagalci ploščic. To so tisti spretni možakarji, ki nam kopalnico oblečejo v morske ali oranžne barve, v višini oči pa jo okrasijo z borduro.
