Šola pod Himalajo v spomin na ženo

LJUBLJANA – Šestnajsttonska Kovačeva šola je že na poti. Do njenega prvega cilja v indijski Kolkati bo potrebovala kar mesec in pol. Možje pri koroškem ključavničarju Dulerju so jo pazljivo naložili na kontejner. Moralo je biti vse do potankosti izračunano, da so zmogli zbasati vanj vse, od šolskih klopi do jeklene konstrukcije, strehe, vrat, oken … Iz Pameč je kontejner s Kovačevo šolo krenil proti Kopru, tam pa so jo poslali na ladjo. Ko bo čez mesec in pol le prispela v milijonsko Kolkato, jo bodo preložili na tovornjak, ta pa jo bo odpeljal, ker ni pravih železniških povezav, daleč čez visoke prelaze in več kot tisoč kilometrov proč, vse do glavnega mesta Nepala – v Katmandu.

Strahovit potres

Idejni vodja te humanitarne akcije je 77-letni Milan Kovač. Arhitekt in urbanist je medtem že ocenil, da bo transport iz Kolkate do Katmanduja neprimerno cenejši, če bo kupil kar svoj kontejner. »Za nameček bomo kupljeni kontejner uporabili tudi kot del šole, za sanitarne prostore!« je dejal mož, ki se mu je paralo srce, ko je aprila 2015 izvedel za silovit potres, ki je uničil Nepal.

Kmalu bo dve leti, odkar je pod Himalajo umrlo kar 8000 ljudi, še 20.000 je bilo ranjenih. Odtlej je država v ruševinah, popotresna obnova pa bo trajala vsaj desetletje, če ne več. Številne donatorske konference so ostale zgolj pri praznih obljubah, kdo pa se sploh še spomni uničenega Nepala?!

Milan Kovač je že pred štirimi desetletji prvič obiskal to državo in se mahoma zaljubil vanjo. Kot arhitekta sta ga prevzela tamkajšnja arhitektura in urbanizem, še posebno je bil očaran nad prestolnico oziroma nad milijonskim mestom številnih svetišč in templjev, zasnovanem na predpisih, ki so jih svečeniki iz Indije prinesli že v četrtem stoletju. Zaradi tradicionalne arhitekture se zdi, da živijo tam smrtniki in bogovi v sožitju. Zato je ob vseh tistih grozovitih prizorih, ki se jih je nagledal v množičnih občilih, kar naprej premišljeval, kaj bi lahko storil, le kako pomagal.

V spomin na Helgo

Dve leti prej, decembra 2013, je po napaki našega zdravstva Milanu umrla žena, s katero sta bila skupaj 50 let. V družinskem krogu je skupaj s hčerkami in sinom hitro sklenil, da bodo v spomin nanjo dobrodelno pomagali, ko pa je izvedel, da je bilo v potresu porušenih kar dva tisoč šol, je bilo jasno, »v spomin na svojo ženo in njihovo mamo bomo prispevali in zgradili šolo«!

Njegov sin Vimal je v Stockholmu (Milan Kovač si je družino ustvaril na Švedskem, tam opravil podiplomski študij in si ustvaril uspešno kariero) nemudoma ustanovil sklad V spomin na Helgo Hillenberg Kovač, v katerem je izključno njihov denar.

Ko je julija 2015 v družbi hčere Tanje končno stopal po povsem uničeni nepalski zemlji, je začutil neznosno revščino, obup, tesnobo, neprecenljivo kulturno dediščino, ki se je pred njegovimi očmi sesuvala v prah. Videl je bes narave. In kaos kot posledico človekovega podcenjevanja – tako narave kot njenih zakonitosti. Tudi zato se je odločil zgraditi šolo, ki je potres ne bo več tako zlahka odpihnil, kot je, denimo, prav tisto, ki sta jo v bližini Khadga Bhanjyanga, vaške skupnosti s 6000 prebivalci, slednjič le zagledala, a le v obliki prašnega kupa skal in kamenja. Kjer je pred potresom stala manjša šola, v kateri se je trlo kar 190 učencev, te je poučevalo enajst učiteljic in učiteljev.

Temelji iz prodnjakov

Načrte sta naredila – v skladu s priporočili Unesca za podeželske šole v Aziji – z njegovim dve leti starejšim sodelavcem Petrom Kerševanom. Tandem z idejami in načrti že vrsto let trka na vest Ljubljančanov in njihovega župana. Znana sta tudi po tem, da vselej snujeta pro bono. Šola se bo ponašala z dvema razredoma, s predelnima stenama jih bo mogoče ustvariti celo štiri. Z medprostorom za učitelje in sanitarnimi prostori bo velika 220 kvadratnih metrov. Namenjena naj bi bila 84 učencem, a je že zdaj jasno, da bo zaradi silne gneče, značilne za države v razvoju, pokala po šivih.

Milan Kovač je bil zadovoljen: približal se je lokalni arhitekturi, za nameček je razvil še posebno konstrukcijo, ki bo plavala na temeljih iz prodnjakov, zato se bo ob potresih, ki so tam vselej prisotni, le lahkotno pozibavala.

Nerazumljivi zapleti

Šola, vredna 50.000 evrov, bi morala biti postavljena že maja lani. Pa so se začeli težko razumljivi zapleti. »Prve težave so nastopile, saj so hoteli, da jim šolo postavimo ob koncu tamkajšnjega dvorišča, na robu, koder takoj sledi strmo pobočje,« se je spominjal Kovač. Zanj je bilo to seveda nesprejemljivo, saj ni želel biti odgovoren za tragedijo, ki bi jo sprožil usad, ki bi se ob najnovejšem potresu, kot pravi, zanesljivo zgodil. Za nameček se je pojavil pomislek okoli znatno previsoke cene lokalnih delavcev in nostrifikacije Kovačevega projekta, za kar so želeli za njihove razmere previsokih 2000 evrov.

Čeprav je Kovač tudi to plačal, z nepalske strani dolgo ni bilo prav nobenega odziva, še več, nenadoma je šolski komite tistega območja celo sporočil, da jim od pristojnih ministrstev ne bo uspelo pridobiti vseh dovoljenj, naj Kovač šolo postavi kar lepo v Sloveniji, njim pa da naj pošlje samo denar?! Kovač zlepa ni mogel razumeti: »Res sem bil presenečen nad njihovo počasno birokracijo, še posebno ker imajo uničenih kar 2000 šol, zato se mi zdi še toliko bolj nerazumljivo, da potrebujejo toliko časa in nekih ukrepov, da se projekt sploh začne, kaj šele izvede!«

Test za živce

Milan Kovač še zdaleč ni obupal. Že kmalu je navezal stik z Mirom Tonklijem, predstavnikom kobariških gornikov, ki so medtem v Nepalu že postavili hišo in podučili domačine, kako se zida na potresnem območju. Pomagali so mu najti drugo lokacijo.

Da je Kovač prejel vsa dovoljenja, je bil to spet test za njegove živce. »Najprej je bilo treba pridobiti dovoljenje šolskega komiteja, nato je moralo ministrstvo za šolstvo potrditi lokacijo in načrte, nakar je šlo vse skupaj še na ministrstvo za finance, ki je slednjič določilo, koliko davščin in carine je treba plačati, šele nato so prižgali zeleno luč, noro!«

Kovačeva šola bo zdaj stala v kraju Kshamawati, tik pod Himalajo, šest ur vožnje stran od Katmanduja, od koder jo bodo šele s tovornjački pripeljali tja.

Kovač si želi, da bi postala njegova šola prototip bodočih šolskih zgradb v Nepalu. »Ker želim, da je to javno dobro, sem pripravljen z največjim veseljem odstopiti vse svoje načrte, da bi se le gradilo protipotresno!«

Tik preden bodo začeli postavljati šolo, bodo na kraju samem tudi že Tomaž Duler, ki je izdelal jekleno in potresno varno konstrukcijo, krovec Lado Sedovnik in Milan Kovač osebno, ki bo vzel s seboj še nekoga, ki bo nadziral gradnjo temeljev.