Danes zvečer bosta naša skoraj štirinajstletnik in pravkar trinajstletnica še nabijala igrice ali gledala televizijo do onemoglosti. Prihodnjo sredo ob desetih bosta v postelji. Šola je pred vrati, ampak se mi zdi, da smo zaradi tega bolj živčni starši kot otroci.
Pri nas se je, recimo, zataknilo pri delovnih zvezkih, ki smo jih naročili v šoli, pa ugotovili, da se je naročilnica nekje zataknila, kdo je kriv, nismo preveč brskali, ker smo bili malo tudi sami, skratka, gužvanju v knjigarni se ne bomo mogli izogniti, pa še plačati ne bomo mogli po obrokih. To pa se bo poznalo.
Takole stane: delovni zvezki dobrih 110 evrov, zvezki bi pa dodatnih sto, če naši upi ne bi bili ozaveščeni in samoiniciativno predlagali, da uporabljajo še notese, ki so jih lani komaj dobro načeli. Ako pa bi potrebovali še nova šestila, ravnila, nalivna peresa in, bog ne daj torbe – če hočete, da preživijo celo šolsko leto letenja po luftu, boste zanje odšteli vsaj 50 evrov –, smo tik tak pri 300 evrih. Na glavo. Krat dva – 600 evrov! Šola je pri nas res brezplačna, nikakor pa ni poceni.
In nimamo dveh upov. So trije. Samo, da so bili z najstarejšim povezani stroški in skrbi drugačne (ob)šolske sorte. Prav zdaj je na maturancu, iz Grčije se vrne v noči na nedeljo. Kdaj se boš pa pripravil za šolo? ga je pred odhodom pobarala mama. A že imaš zvezke?!
Pih, kaj pa rabim? je odvrnil v svojem ležernem slogu. Konec koncev v šolo res že dve leti hodi zgolj z usnjeno mapo in moram priznati, za zdaj mu ratuje. Je pa tudi res letos na sporedu matura. Če mu uspe tako, kot je treba, mu kar sam kupim etiketo za tisti njegov edini zvezek: F*** Me, I'm Famous!
V pojasnilo: nalepke s takimi napisi lahko kupite v večini papirnic. Nisem konservativen, ampak se mi pa tudi ne zdi, da bi to spadalo na zvezek osnovnošolca. Joj, kaj bi meni naredila tovarišica, če bi v tretjem razredu kaj takega pripopal na platnice ...
