PIRAN – Unesco je globalno najbolj prepoznavna blagovna znamka in v Sloveniji se z njo že ponašajo Škocjanske jame, kolišča na Ljubljanskem barju in rudnik živega srebra v Idriji. Od letos si jo prizadevajo pridobiti za svoje soline tudi v Piranu, a pot ne bo lahka. To so pokazale že dosedanje razprave ob pripravi kandidature za vpis na nacionalni poskusni seznam, ki je prva stopnica pred vpisom na Unescov seznam. Ta namreč zahteva precej zapletenih postopkov in vrsto odrekanj zaradi strpnejšega ravnanja s prostorom, zaradi česar bodo morali o smiselnosti kandidature prepričati še druge. In to že počnejo z mobilizacijo vseh zainteresiranih za tak podvig in vrsto razprav. Zadnja je bila v piranskem gledališču Tartini s temo So lahko soline generator razvoja? Na njej so svoja razmišljanja poleg župana Petra Bossmana predstavili še Flavij Bonin, Janez Bogataj, Franco Juri, Robert Turk, Špela Spanžel in Mitja Guštin.
Sol je od nekdaj Piranu rezala debelejši kos kruha in tisti, ki spodbujajo vpis Sečoveljskih ter Strunjanskih solin na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine, so prepričani, da lahko vlogo generatorja razvoja odigra še enkrat. V teh prizadevanjih ima vodilno mesto Znanstvenoraziskovalno središče Univerze na Primorskem, sicer pa vodja projekta prof. Mitja Guštin pravi: »Unescova nominacija je priložnost za gospodarstvo, gospodarjenje s prostorom, za naše produkte, predvsem pa turizem, ki je glavna dejavnost v piranski občini.«
Letos ni soli niti za na jajček Letos v solinah niso pobrali niti ščepca soli. Flavij Bonin, ki velja za enega naših največjih poznavalcev zgodovine piranske soli, ugotavlja, da so se običajno v preteklosti vsakih 30 let pojavljali ciklusi, ko leto po poplavah niso pridelali nič soli in je bila slaba tudi vinska ter oljarska letina. Tako je tudi letos in kriza je nekoč običajno trajala tri ali štiri leta. Če se zgodovina res ponavlja, se nam slabo vreme napoveduje tudi prihodnje in morda še kako leto. |
Spoštljivo stare in veličastne
In zakaj si spoštljivo stare in veličastne piranske soline še zaslužijo vpis? Stare so najmanj 800 let in so ogromen kompleks na okoli šest kvadratnih kilometrov. Na severnem delu je Lera, kjer so še danes zaradi izjemne soli in solnega cveta po vsem svetu vse bolj znana delujoča polja Solin, d. o. o. S tistimi v Strunjanu so zadnji ohranjeni primer zgornjejadranskih solin beneškega tipa. Na južnem opuščenem delu, imenovanem Fontanigge, soli ne pridelujejo več od leta 1965, in tam je Muzej solinarstva, za katerega skrbi Pomorski muzej.
»V letih okoli 1500, 1600 je bilo v piranskih solinah 2100 kavedinov (pravokotnih bazenov za pridelavo soli), v 18. stoletju so jih našteli 2700, med letoma 1824 in 1908 je bilo tam 514 hiš in 7054 kavedinov. V solinah je takrat delalo od 3800 do 4200 ljudi,« je o veličini solin in njihovem nekdanjem pomenu za Piran povedal kustos v pomorskem muzeju Flavij Bonin.
Na propadajočo kulturno krajino in solinarske hiše je med drugimi opozoril direktor Pomorskega muzeja Franco Juri: »Imeli smo nekaj sto hiš, v katerih so še do sredine 60. let bivali solinarji. Zdaj, ko smo dokumentirali stanje hiš v Fontaniggah in popisali njihovo stanje, smo ugotovili, da v nekaj letih ne bo več niti ruševin, če ne bomo takoj ukrepali.«
Iz roda v rod
»Sol in solni cvet si zaslužita vso pozornost, saj ju spremlja tudi veliko znanja, ki me kot etnologa še posebno zanima. Gre za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine, in prav to je tisto, kar se v okviru Unesca prizadeva za zaščito,« pa poudarja etnolog Janez Bogataj. Prav znanje, kako na naravni mineralni podlagi petoli pridelati najbolj bele kristale soli, in to z orodjem, kakršno so uporabljali pred več stoletij, je najvrednejša dediščina teh solin. Te izkušnje, ki se že stoletja prenašajo iz roda v rod, so edinstvene na Jadranu, v Sredozemlju in svetu.
Podpornik vpisa je tudi piranski župan Peter Bossman, ki pa poudarja, da bo to proces, v katerem bodo imeli nemalo nasprotnikov, in omenja le nekaj dilem: «Vsi se strinjamo, da moramo varovati območje solin in da tam ne smemo graditi. A Unesco prinaša tudi širše varovano območje. Kaj bomo z letališčem, kaj bomo z že sprejetim načrtom za gradnjo termalnega centra, kaj z rudnikom v Sečovljah? Poleg tega blagovna znamka Unesco predstavlja preskok v kakovosti, z njim pridejo kulturni obiskovalci, ki gledajo na prostor nekoliko drugače. S tem pa pridejo tudi obveznosti. In tu lahko nastane konflikt s kapitalom, s posamezniki, z okoljem, z razmišljanjem občanov, ki ne vedo, da je sol lahko tudi generator razvoja.«
Pot na Unescov seznam bo tako še trnova, za razrešitev vseh piranskih dilem okoli tega pa Mitja Guštin občini predlaga ustanovitev odbora za dediščino.