Sokola Štuklja so
občudovali tudi orli

Letos mineva 150 let od ustanovitve telovadnega društva Južni sokol, predhodnika današnjega Športnega društva Narodni dom. To je obenem tudi obletnica začetka organiziranega delovanja športa na področju Slovenije. Filozofija sokolov je bila zdrav duh v zdravem telesu, njihov duh pa bi nam zanesljivo lahko pomagal pri izhodu iz današnje krize, ki ni samo materialna, ampak tudi moralna. Slovenski sokoli so nam med drugim zapustili prvo slovensko strokovno literaturo o telovadbi in usposobili prve generacije visoko izobraženih športnih učiteljev, iz njihovih vrst sta izšla tudi nesmrtna športnika Leon Štukelj in Miro Cerar, član Narodnega doma je kajpak tudi Mitja Petkovšek.

Bradlja pod češnjo

Nekaj desetletij pozneje je bilo na Slovenskem ustanovljeno še eno telovadno društvo – Orli. Legendarni Drago Ulaga, mož, ki so ga vsi imenovali Profesor, leta 2000 nas je za vedno zapustil, je bil med njihovimi najbolj uglednimi člani. Rojen je bil leta 1906, istega leta, kot so bili ustanovljeni Orli, v Globokem pri Rimskih Toplicah (mimogrede: pol stoletja prej je prišel na svet tudi znameniti pesnik Anton Aškerc). V katoliški družini je bilo devet otrok, oče je bil železničar, mali Drago pa ministrant. Orle, ki so bili mednarodna organizacija katoliških telovadcev, je prvič videl nastopiti v Radečah. Takrat je bil star deset let in popolnoma so ga očarali in tudi začarali. Doma si je ob brajdi kmalu postavil telovadni drog, pod češnjo pa bradljo. Dobrega pol leta pred njegovo smrtjo, ko sem se za Slovenske novice pogovarjal z njim, mi je pripovedoval, da so se telovadci, sokoli in orli, med seboj kar dobro razumeli, drugače pa je bilo med politiki; liberalci in konservativci (komunistov še nikjer ni bilo) so bili kot psi in mačke.

Mahnič razdelil narod

Moč obeh organizacij – šlo je za približno 400 sokolskih in orlovskih društev po Sloveniji – se ni razlikovala. Pred prvo svetovno vojno so bili pol-pol. Obe telovadni organizaciji sta bili izjemno razširjeni, saj sta imeli svoja društva skoraj v vsakem malo večjem kraju. Najprej so bili vsi enotni, potem pa je nastopila delitev duhov, največji krivec za to je profesor bogoslovja v Gorici Anton Mahnič, ki je razdelil slovenski narod, ne samo telovadcev. Poudarjal je, da narodnost ni absolutna vrednota, ampak je to vera, in začrtal pot katolicizmu. Tudi politična tabora sta se vse bolj razhajala in od konca 80. let 19. stoletja je v slovenskem političnem telesu nastopila ločitev duhov ali razhajanje na liberalni in katoliški (klerikalni) tabor, kar je imelo hude posledice v civilni družbi. Kot vemo, so imele Mahničeve teze veliko pozneje za slovenski narod še mnogo usodnejše in bolj tragične posledice, Mahničev duh pa je še vedno med nami.

Leta 1929 je bi izdan zakon o Sokolu Kraljevine Jugoslavije, Orli so bili takrat razpuščeni, kralj Aleksander Karađorđević jih je prepovedal, srbski vpliv je zmagal. »Sokoli so bili tisti, ki so brez pomislekov sprejeli jugoslovanarstvo, svoj sedež so 1929. prestavili v Beograd, kjer je bil poslej, vsa korespondenca pa je bila v srbohrvaščini. Liberalnega vrha Sokolov to ni motilo, med članstvom, telovadci, pa je bilo precej nasprotovanja temu, toda odločali niso oni. Liberalci so bili tedaj servilni do Beograda, ker so bili le malokateri in malokdaj v vladi. Ko se je kralj naveličal konservativcev, jih je pač vrgel iz vlade, vanjo pa vzel liberalce. To je bila taktika Beograda. Zato je Sokole tudi priznal kot državno organizacijo, Orlov pa ne,« mi je zatrjeval Ulaga.

Žrtev beograjske politike

Toda orli vendarle niso nehali telovaditi. Ustanovljena je bila Zveza fantovskih odsekov in ponekod tudi deklet, FD, tam so nadaljevali. Zanimivo, da najboljši orlovski telovadec Ivo Kermavner, za katerega nekateri menijo, da ni bil nič slabši od Štuklja, ni prestopil k sokolom. Tako ni nastopil niti na olimpijskih igrah 1924. niti 1928. Kermavner, mi je zagotavljal profesor Ulaga, je bil zanesljivo žrtev beograjske politike, zanesljivo pa je tudi to, da bi, če bi nastopil, dobil katero kolajno. Glede prestopa pa stvar ni bila tako preprosta, kot se zdi oziroma je danes, orlom, ki so bili večinoma člani ljudske stranke, je bilo celo prepovedano članstvo pri sokolih. Viktor Murnik in Leon Štukelj, vsak po svoje velika sokola, sta bila denimo za izbirne tekme, oziroma da bi šla na olimpijske igre najboljša vrsta, sestavljena iz sokolov in orlov, toda spet je bilo liberalno krilo tisto, ki je to preprečilo.

Toda orlovski telovadci so Štuklja vendarle občudovali. Leta 1924, po pariških olimpijskih igrah, ko je bila v Mariboru velika sokolska akademija, so jo šli gledat tudi vsi mariborski orli. »Leon je nastopil kolosalno,« je dejal Profesor, ki je, kadar je hotel kaj zelo pohvaliti, uporabil prav to besedo. V spominu je Ulagi ostalo tudi to, da je bil Leon zlasti všeč njihovi lepo orlovki, hčerki mariborskega župana dr. Josipa Leskovarja.

Pri nas še danes velja, da so bili sokoli napredni in slovensko usmerjeni, orli pa nazadnjaki in nemškutarji. Ulaga je to energično zanikal, rekel mi je, da celo orli v Mariboru niso bili nemškutarji, o čemer sicer nisem povsem prepričan. Trdil je, da so bili orli za Slovenijo in da so vedno volili Koroščevo Slovensko ljudsko stranko, ta pa je bila absolutno za slovensko smer.