Sodnike prosi, da mu razveljavijo invalidnost

MARIBOR – Slovenska delovna sodišča so predvsem v zadnjih letih polna obravnav, na katerih delavci bolj ali manj upravičeno zahtevajo priznanje določene kategorije invalidnosti ali celo invalidsko upokojitev. Pred časom smo poročali o Andreju Cankarju iz Mengša, ki mu zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) kljub amputirani nogi ni hotel priznati invalidnosti. Zgodba 56-letnega Mariborčana Janka Pečnika spada v kategorijo saj ne more biti res, pa je. Že četrto leto se bori, ampak ne za invalidnost, temveč za odvzem te, saj se čuti delovno povsem sposobnega. Donkihotovski boj z mlini na veter, kot bi lahko imenovali boj s slovensko birokracijo, je šel tako daleč, da je zadeva Janka Pečnika pristala na mariborskem delovnem sodišču.

Že več kot deset let je poklicni voznik težkega tovornjaka. »V tem času se mi je zdravstveno stanje bistveno izboljšalo. Sploh ni primerjave z delom za strojem ali kaj podobnega,« nam je uvodoma dejal Janko Pečnik in dodal: »Sem poklicni voznik z dušo in telesom. To ni samo moj poklic, to je tudi moj življenjski slog. My way of life.« Zatem je pograbil tablični računalnik, ki ga je dobil v dar za minuli božič, in nam kazal slike Londona pa Amsterdama in francoske pokrajine. Malo je ljudi, ki ne samo da delajo, temveč pri tem tudi uživajo. Janko Pečnik spada mednje. A kaj ko ga želi slovenska država (beri ZPIZ) spraviti na cesto. Sicer trdijo, da mu pripada drugo delovno mesto, ki je zanj, kot invalida tretje kategorije, primernejše.

Tri operacije hrbtenice

»Lahko normalno hodim. Lahko se postavim na prste, lahko hodim po petah. Tudi predklon lahko naredim za človeka v 57. letu starosti povsem normalno. Toda ZPIZ bi rad dosegel, da pristanem na zavodu za zaposlovanje, kjer pa s svojo starostjo nimam prav nobenih možnosti za novo zaposlitev. Obubožana Podravska regija bo imela enega brezposelnega več, za kar pa nikogar ne boli glava. Nikogar ne zanima, da mi želijo onemogočiti delo, in s tem stavijo na kocko mojo življenjsko eksistenco. Verjetno jim je malo mar, da bo v tej naši preljubi Sloveniji en socialni primer več,« nam je ves ogorčen razlagal Pečnik.

Njegov zdravstveni karton je zares obsežen. Tri operacije na hrbtenici in možganska kap. A Janka Pečnika nič ni ubilo, niti pohabilo ne. Videti je pripravljen na nove podvige, kot da ga sploh še ne bi obiskal abraham. A tako se počuti le on, z njegovim mnenjem pa se zdravniki invalidske komisije ne strinjajo. Na vsak način mu hočejo vcepiti v glavo, da je zaradi operacij hrbtenice invalid in da glede na njegovo zdravstveno stanje delovno mesto voznika ni primerno, saj bi poslabšalo njegovo zdravstveno stanje. Niti njegove navedbe, ki so ne nazadnje podkrepljene z izvidi drugih zdravnikov, da se je njegovo zdravstveno stanje, odkar sedi za volanom težkega tovornjaka, celo izboljšalo, invalidske komisije ne prepričajo.

Na cesto

Še naprej trdijo svoje, kot so zapisali v izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje: »Zavarovanec ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je 'šofer I'. Glede na to, da je bil že trikrat operiran na hrbtenici ter upoštevaje škodljivosti in obremenitve, ki se pojavljajo na delovnem mestu šoferja, so potrebne razbremenitve zaradi preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja.« S tem so verjetno zapečatili delovno usodo Pečnika, ki si na vse pretege želi delati, a mu tega ne dovolijo. Strokovnjaki v invalidski komisiji so zapisali tudi, da mu pripada drugo delovno mesto. Kot bi mu želeli narediti uslugo (v večini doslej znanih primerov je bilo tako) in niso pomislili, da ga bodo spravili ob zasluženi kruh. Delodajalec namreč drugega delovnega mesta, ki bi ustrezal invalidu tretje stopnje, nima, s čimer mu ne bo preostalo drugega, kot da ga vrže na cesto.

Proti temu se Janko Pečnik bori z vsemi štirimi. Najel je odvetnika in na delovno sodišče v Mariboru proti ZPIZ vložil tožbo. V njej zahteva, da bi sodišče odpravilo invalidnost tretje stopnje in bi lahko Janko Pečnik ponovno tudi legalno delal kot poklicni voznik. Toda po besedah njegovega odvetnika Radovana Cerjaka so možnosti za uspešnost tožbe zelo majhne. Janku Pečniku v takšnem primeru ne bo preostalo drugega, kot da se pritoži na višje sodišče in tam poskuša dokazati, da je kljub operacijam hrbtenice povsem čil in zdrav.

Konec kalvarije

Zgodba Janka Pečnika sega v leto 2000. Delal je za strojem v kovinarskem podjetju, kjer se mu je zgodila nesreča in pojavila se je bolečina v hrbtenici. Protibolečinske tablete in injekcije niso zalegle, saj ima zdrs medvretenčne ploščice (strokovno discus hernia). Sledila je prva operacija in vrnitev na staro delovno mesto. A hrbtenica pritiskov ni zdržala, po dveh letih bolniških dopustov se je poškodba obnovila. Nova operacija je prinesla le to spremembo, da mu je ZPIZ avtomatsko podelil odločbo za invalida tretje stopnje. »Odločil sem se končati kalvarijo in se zaposlil kot voznik tovornjaka. Ob delu sem si namreč sam plačeval šolanje za poklicnega voznika,« razloži Pečnik.

Ker je bilo treba za delovno mesto voznika opraviti obsežen zdravniški izpit, mu je zavod leta 2007 kot invalidu tretje stopnje izdal dopolnilno mnenje, v katerem je podpisani Ernest Drofenik zapisal: »Invalidska komisija je podala dopolnilno mnenje, da predlagano delo voznik težkih motornih vozil ustreza, saj je fizično lahko, brez dvigovanja ali prenašanja bremen nad pet kilogramov in pretežno sede.« Janko Pečnik je našel svoj sanjski poklic, dobival celo izplačano invalidnino. A vse samo do konca leta 2011. Takrat se je na ZPIZ nekdo zbudil in začel njegove delodajalce obveščati, da zaposlujejo invalida na napačnem delovnem mestu.

Janku Pečniku noben delodajalec po treh mesecih ni podaljšal pogodbe, saj jim je ZPIZ grozil z inšpekcijskimi službami. Razen sedanjega zasebnika, ki ima na njegovo srečo precej trdo kožo. A kako dolgo bo lahko še delal kot voznik, je zapisano v zvezdah. Morda pa bo eden redkih, če ne celo prvi, ki si je želel delati, pa mu tega niso dovolili. Zakaj se ZPIZ na vse pretege trudi, da Janko Pečnik ne bi vozil tovornjaka, ni razbrati iz niti enega zdravniškega mnenja. Če bi njegovo zdravje onemogočalo varno vožnjo v cestnem prometu, bi to še nekako razumeli, a potem bi mu morali odvzeti vozniško dovoljenje za vse kategorije, toda tega do danes še niso storili. Prej nasprotno, saj je bil še septembra lani na mediatesterju v rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani, kjer so mu zapisali, da lahko vozi tako osebne avtomobile kot tudi tovornjake.