Sodnica zavrnila 
Jakičev predlog

LJUBLJANA – Četudi je zelo natančno in pravno konsistentno utemeljila, zakaj je zavrnila predlog Romana Jakiča, novega obrambnega ministra in enega od najvplivnejših veljakov največje parlamentarne stranke, ki jo konec koncev vodi nova predsednica vlade Alenka Bratušek, je pogumna ljubljanska okrožna sodnica Sergeja Jeras z izdajo zavrnilnega sklepa storila nekaj, čemur po navadi pravimo lulati proti vetru. Kaj se slej ko prej zgodi s posamezniki, ki si v duhamornih družbenih razmerah drznejo lulati proti vetru, vemo že zelo dolgo.

Pojdimo lepo po vrsti: odvetniška pisarna nekdanjega pravosodnega ministra Mihe Kozinca ni na ljubljanskem okrožnem sodišču v Jakičevem imenu vložila samo tožbe zoper družbo Prava smer, ki izdaja tednik Reporter, vložila je tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišču je predlagala, naj Pravi smeri z začasno odredbo naloži, da z Reporterjeve spletne strani umakne članek Grošelj Jakiču svetuje kadrovski cunami, naj Reporterju prepove objavljati fotografije, na katerih je razvidna vsebina elektronskih sporočil, ki jih je prejemal Jakič, in naj Reporterju zagrozi, da bo za vsako neupoštevanje odredbe moral plačati 100.000 evrov kazni. Toda sodnica Jerasova je tak Jakič-Kozinčev predlog zavrnila.

Kako pa je upravičila svojo odločitev? »Gre za kolizijo med varstvom osebnostne pravice in svobodo izražanja, zato vsak poseg v osebnostno pravico še ne pomeni nedopustnega posega. Svoboda izražanja, ki se kaže v objavljanju informacij in podajanju mnenj o javno pomembnih zadevah (objava konkretne informacij o kadrovski politiki nove vlade nedvomno je informacija pomembna za javnost), je tako ena od ključnih pravic tožene stranke (medija) in njena družbena funkcija, ki jo terja univerzalna pravica javnosti do sprejemanja informacij. Svoboda izražanja pa ne zajema le informacij, ki so v javnosti sprejete z naklonjenostjo ali ki so razumljene kot nežaljive ali kot nevtralne, temveč zajema tudi tiste informacije, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Take so namreč zahteve pluralizma, tolerance in odprtega duha, brez katerih ni demokratične družbe,« je zapisala Jerasova in nazorno povzela argumente, ki jih je Evropsko sodišče za človekove pravice že večkrat navajalo v svojih sodbah.

Spomnimo se, preteklo sredo (v parlamentarni razpravi pred glasovanjem o ministrski ekipi, ki jo je predlagala premierka Bratuškova) je perje frčalo tudi zato, ker je neznanemu fotografu uspelo s parlamentarnega balkona fotografirati zaslon prenosnega računalnika, ki ga je med izredno sejo državnega zbora uporabljal Jakič, takrat še kot poslanec oziroma ministrski kandidat. »Nebodigatreba« pa ni fotografiral praznega zaslona, marveč elektronsko sporočilo, ki ga je bodočemu obrambnemu ministru poslal Klemen Grošelj, nekdanji (?) tesni sodelavec Gregorja Golobiča. Grošelj je danes zaposlen v Uradu za intelektualno lastnino, kljub temu pa je bodočemu ministru svetoval, koga vse naj, ko bo minister, odstavi s katere funkcije. V mejlu, ki ga je na svoji spletni strani objavil tednik Reporter, smo lahko brali: »Glede OVS (Obveščevalno-varnostne službe, op. J. V.) je zadeva dejansko problematična, a ni brezupna, obstajajo tudi profesionalni kadri, na katere bi se lahko oprli in bi preko njih z nekaj premišljenimi kadrovskimi potezami prevzeli nadzor nad službo in predvsem dogajanjem v njej ...«

Prav ste razumeli: uradnik Urada za intelektualno lastnino je bodočemu obrambnemu ministru svetoval, kako naj prevzame nadzor nad obveščevalno službo in si jo, po domače rečeno, podredi. In? Dežurni varuhi komunikacijske zasebnosti, med njimi tudi informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, pa niso zagnali vika in krika zaradi vsebine sporočil, ki si sta si jih izmenjala Grošelj in Jakič, temveč le zaradi »nedopustnega branja mejlov čez ramena poslancev«. Javnost naj pač ne bi imela pravice (iz)vedeti, o čem in s kom se je dopisoval Jakič. »Ogroženega« Jakiča je vzel v bran celo predsednik državnega zbora Janko Veber: tudi on se je zgražal samo nad groznimi fotoreporterji, ki ne spoštujejo parlamentarnega hišnega reda. Samo sodnica Sergeja Jeras si je upala na zadevo pogledati še iz drugega zornega kota in podati, če mu smemo tako reči, nedvomno konsistentno ločeno mnenje. Saga o Jakiču, njegovih svetovalcih in kadrovskih cunamijih nove vlade se s tem zagotovo še ni končala. Niti na sodišču še ne.

Prelesnikova ve več kot Evropsko sodišče?

Generalna sekretarka državnega zbora Mojca Prelesnik je predvčerajšnjim na seji kolegija predsednika državnega zbora dokazala, da je argument moči slovenskih parlamentarnih birokratov lahko celo nad presojo sodne veje oblasti: »No, bom rekla, da se redko zgodi, da (novinarjem ali fotografom) odvzamemo akreditacije, ampak jim. To je natančno regulirano v pogojih za delo predstavnikov medijev v državnem zboru. Ne sme se snemati od blizu in tukaj je bil po naši oceni storjen velik poseg v zasebnost.«