KRANJ – Oktobra lani je Mirjana Kavčič, upokojena profesorica glasbene vzgoje, na kranjskem Mohorjevem klancu odprla socialno samopostrežno.
Vzorec, ki ga že nekaj let prakticirajo na Reki, je poskušala preslikati v gorenjsko metropolo. Reški patent je preprost: v nakupovalnem centru prostovoljci zbirajo živila, ki jih v socialni samopostrežni potem brezplačno razdelijo med tiste, ki pomoč potrebujejo. A kaj hitro je Mirjana Kavčič naletela na probleme, na katere niti v sanjah ni pomislila. »Težave imamo s pridobivanjem dovoljenj za zbiranje živil v posameznih trgovskih centrih tu v Kranju. Po navadi nam dajo tik pred zdajci zeleno luč, naši prijatelji na facebooku pa bi seveda že kak dan prej vedeli, kje nam lahko podarijo živila. A to bomo že uredili. Se je pa pojavila še ena težava, na katero nikakor nisem računala,« pravi Mirjana Kavčič in pokaže na zapolnjene police, ki nas obkrožajo. »A to ni še nič – decembra, ko so dobri ljudje še bolj radodarni kot sicer, smo imeli še mnogo več robe. Tistih staršev majhnih otrok, ki bi bili iz Kranja in v taki socialni stiski, da bi potrebovali hrano, pa ni bilo od nikoder. Ne obstajajo, nočejo priti ali si ne upajo priti?« si vprašanja, ki ostanejo brez pravega odgovora, postavi vodja prve slovenske socialne samopostrežne.
Le 30 rednih odjemalcev
Saj peščica Kranjčanov, ki so v stiski, pride v trgovino k Mirjani. Do deset ljudi v dveh urah, kolikor je trikrat v tednu odprta socialna trgovina, potrka na vrata. Pred dnevi smo se na Mohorjevem klancu, uradno sicer imenovanem Vodopivčeva ulica, zapletli v krajši pogovor z mamico četrtošolke in dve leti starega fantka. Ko je z vrečkami, napolnjeni z živili, odhajala iz socialne samopostrežne, je Kranjčanka dejala: »Službe nimam, stiska v družini je velika. Težko nam gre skozi mesec, zato sem šla danes prvič do gospe Mirjane. Je rekla, naj kar povem še kakšni mamici majhnih otrok, ki je v podobnem položaju kot jaz, naj pride naokoli. Zelo je prijazna, izjemno topla oseba je. Prijetno sva se pogovorili, nato pa sem vzela živila, ki si jih ne moremo privoščiti oziroma nam jih primanjkuje.« Tudi ona je takoj opazila, da so police v socialni samopostrežni nabito polne.
V prvih mesecih si je socialna samopostrežna našla trideset, štirideset rednih odjemalcev, pove Mirjana Kavčič: »Z vsakim se pogovorim in vpišem v zvezek njegov prihod. Predvsem pa je pomembno poudariti, da pomagamo predvsem družinam z majhnimi otroki, ki živijo na območju Kranja.« Vse sorte ljudje so že zašli v njeno trgovino, tudi taki z drznimi besedami in željami, in takšni, precej podkrepljeni z maligani, a je vodja prve socialne trgovine pri nas odločno obvladala še vsak neprijeten položaj. »Vsakemu, ki ima za nahraniti mlado družino, rečem, naj čez dva, tri tedne pride nazaj, če bo pomoč potreboval. Nočem pa, da bi nas posamezniki izkoriščali,« opozori Kavčičeva na (pre)pogosto prihajanje nekaterih. In še tole poudari: »Zgodilo se je že, da je prišel kdo, ki živil ni potreboval zase, temveč za znanca, sorodnika. Tega ne odobravam. Če rabiš pomoč, pridi sam ponjo.«
Še so dobri ljudje
In če je odziv med odjemalci boren, tega nikakor ne moremo reči za tiste, ki živila podarjajo. Na obrazu Mirjane Kavčič se zariše sreča, ko pripoveduje: »Vsa naša ulica je decembra stopila skupaj, vsi sosedje tu so mi nosili stvari. Pomagala so tudi nekatera podjetja, ki predelujejo hrano, odzvale so se nekatere šole, sredstva je podarila tudi turistična agencija. Vsem se lahko še enkrat iskreno zahvalim.« Prav tako kar ne more prehvaliti odziva Kranjčanov, ki imajo posluh za stisko someščanov: »Ko se z našimi čudovitimi prostovoljci v soboto zjutraj postavimo v nakupovalni center in kupcem delimo lističe, na katerih je napisano, kdo smo in kaj zbiramo ta dan, je odziv neverjeten.
Zgodi se, da z živili v štirih urah do roba zapolnimo štiri nakupovalne vozičke.« Še najbolj pa Mirjana Kavčič zažari, ko pripoveduje o mladih prostovoljcih, dijakih in predvsem študentih, ki so se ji že pridružili:
»Ni jim težko zjutraj zgodaj vstati in priti v nakupovalni center, kjer tisti dan zbiramo izdelke. Zlati so in brez njih tak projekt sploh ne bi zaživel!«
Optimistično v prihodnost
Kljub omenjenim težavam, s katerimi se spopada prva slovenska socialna samopostrežna, pa vodji trgovine, v kateri kupci ne porabijo niti centa, še zdaleč ne zmanjkuje energije: »Že pred odprtjem samopostrežne sem poudarjala, da naš namen ni dati ljudem ribe, temveč bi jih radi naučili loviti ribe. In tako smo, skupaj z mladimi iz centra Labirint, že pripravili delavnice izdelovanja punčk iz cunj. Kakih petdeset lično izdelanih punčk je že nastalo na naših delavnicah – nekaj smo jih prodali, nekaj jih je šlo v dobre roke. Aprila odpremo šivalnico ročno izdelanih igrač, v kateri bo prek javnih del sprva zaposlena ena oseba.
Tega se že veselim, saj to pomeni korak naprej. Sčasoma si bodo mladi, ki zdaj potrebujejo socialno pomoč, z izdelovanjem punčk in podobnega sami zaslužili denar.« Naj za konec le še ponovimo vprašanja, na katera z Mirjano Kavčič nismo našli pravega odgovora: Kje se v Kranju skrivajo družine z majhnimi otroki, ki so v takšni socialni stiski, da nimajo dovolj denarja za živila? In zakaj ne prihajajo v socialno samopostrežno? Je v osrednji gorenjski občini, ki spada po številu prebivalcev v slovenski vrh, saj tu po uradnih podatkih živi več kot 54.000 prebivalcev, registriranih pa je okoli 3000 brezposelnih, res le trideset ali štirideset mladih družin, ki so se znašle na socialnem dnu?
