Polemike in prepiri okoli gradnje garažne hiše pod ljubljansko tržnico ali znamenitim placem, kot ga v popačeni slovenščini imenujejo Ljubljančani, so za nekaj časa potihnili. Kaže, da gradnja garaž in prenova Mahrove hiše tudi zaradi pomanjkanja denarja trenutno nista aktualni. Od lanske pomladi, ko je ministrstvo za kulturo pod vodstvom Uroša Grilca umaknilo začasno zaščito z območja osrednje ljubljanske tržnice, projekt gradnje podzemne parkirne hiše ni bistveno napredoval in tudi nič ne kaže, da bo. Toda že pozno poleti, ko bodo pred nami nove lokalne volitve in bo znano, kako in kaj bo z Zoranom Jankovićem in njegovo Pozitivno Slovenijo, utegne zadeva spet oživeti, če bo dosedanji župan ponovno kandidiral in bo moral ljubljanskim volivcem spet obljubljati marsikaj.
Podžupan Janez Koželj, rojeni Ljubljančan in profesor na fakulteti za arhitekturo, mestni arhitekt in urbanist, ki pravi, da ga politika ne zanima, in stoji za gradnjo parkirne hiše strokovno, še vedno vztraja, da je garaža pod tržnico tudi edina prava rešitev zanjo. »Mi tržnice ne uničujemo, kot nam očitajo, temveč ravno nasprotno, mi jo hočemo ohraniti pri življenju, saj bo tako, da zanjo ne bomo storili ničesar, v resnici umrla, njeno umiranje traja že nekaj desetletij!« vpije. Koželj, sicer prepričani kolesar, ki je za osebni promet lani jeseni zaprl Slovensko cesto, kar prav tako razburja Ljubljančane, še pravi, da samo nadaljujejo tisto, kar je bilo začeto pred desetletji. Dejstvo je, da prihaja na tržnico vse manj prodajalcev svežih živil in zelenjave iz Ljubljane in njene okolice, pa tudi s Primorskega. Pod Plečnikovimi arkadami, kjer so nekoč kraljevali mesarji (zdaj je tam skoraj edini prekmurski mesarski zvezdnik Jože Kodila), so zdaj gostinski lokali, menda jih je že skoraj 20. Vse manj prodajalcev pa prihaja prodajat svojo robo tudi zato, ker je čedalje manj kupcev. Od znanih gostincev hodi na tržnico vsak dan le še Janez Bratovž, chef restavracije J&B je tako rekoč zadnji Mohikanec.
Jazbinšek največji nasprotnik
Največji nasprotnik gradnje garažne hiše je Koželjev stanovski kolega, prav tako arhitekt in urbanist, ki pa se zadnjih nekaj desetletij ukvarja izključno s politiko, Miha Jazbinšek. Neuničljivi gromovnik, mestni svetnik Džezbec (nekoč in še vedno kar dober pevec in trobentač), je proti vsemu, kar predlaga Janković oziroma Koželj. Toda podobno kot Jazbinšek meni tudi ugledni arhitekt Fedja Košir, ki se boji, da bi se dejavnosti tržnice preselile drugam ali propadle. Toda prav to se dogaja že nekaj let, da ne rečemo desetletij. Košir meni še, da garažne hiše obiskovalci tržnice ne potrebujejo, saj se »gre na plac peš«. Proti garaži je še en znan arhitekt, Janez Suhadolc, prav tako tudi etnolog Damjan Ovsec.
No, gostinski del pa, vsaj ob sobotah, utripa, da je veselje, prav nič se ne pozna, da ljudstvo živi vse slabše oziroma je brez denarja. Ob sobotah lahko srečaš na ljubljanski tržnici oziroma v lokalih, ki se raztezajo pod arkadami Jožeta Plečnika in ob njih od Zmajskega mostu do ribarnice, vse od nekdanjega predsednika Milana Kučana do ljubljanskih klošarjev. Vmes pa kopici aktualnih in nekdanjih politikov, direktorjev, bivših visokih policistov, pisateljev, kiparjev in slikarjev, glasbenikov, športnikov, zdravnikov in odvetnikov ter kajpak tudi novinarjev. Prisotna sta oba spola, čeprav je stricev več kot tet. Tako lahko na tržnici srečate Zorana Jankovića, ki je znano rad v središču pozornosti, čeprav poskuša ustvariti vtis, da je na tržnici službeno, podpredsednika Desusa Sašo Geržino, odvetnika Borisa Grobelnika, kiparja Jakova Brdarja, njegove sijajne skulpture stojijo tudi na Mesarskem mostu, pisatelja Mateja Dolenca, vrhunskega nevrokirurga Vinka Dolenca, kadar je v Ljubljani, in ne v Ameriki, tudi slovenskega podjetnika čez lužo Emila Gasparija, da o športnikih niti ne govorimo. Najmočneje so zastopani nekdanji košarkarji z Ivom Daneuom na čelu, s kolesom se pripelje Aljoša Žorga, prav tako pride Djuro Lemajić, kadar ne lovi rib v Posočju, celo Borut Bassin - Taubi, redni obiskovalec sobotne tržnice je nekdanji trener Olimpije Mik Pavlovič.
Hodi pa na plac tudi Peter Vilfan, ki je minulo soboto popil pivo preveč, povzročil prometno nesrečo, priznal svojo krivdo, se zanjo pokesal in odstopil kot poslanec. Iz slovenskega parlamenta je odšel kot pošten mož, pokončno, vsakomur lahko pogleda v oči, kar za marsikaterega njegovega kolega ne velja. Upam, da se bo Peter, Mariborčan, ki ga imajo Ljubljančani radi, po političnem izletu kmalu vrnil k poslu, ki ga daleč najbolje obvlada in v njem dobesedno briljira: komentiranju košarkarskih tekem in vodenju svoje košarkarske šole za mlade nadobudneže.
Veselo bo tudi jutri v Linhartovem mestu – Radovljici Ni pa veselo in zanimivo vsako soboto samo na ljubljanski tržnici, ampak bo tako tudi jutri, v nedeljo, na Linhartovem trgu, v osrčju starega mestnega jedra Radovljice, kjer so se gostilničar Jože Andrejaš, ki je lastnik znamenite hiše s tradicijo Lectar, mladi vinar iz Ritoznoja pri Slovenski Bistrici, Matjaž Frešer, in direktorica Javnega zavoda Turizem Radovljica Nataša Mikelj odločili, da obudijo običaj in tradicijo izpred okroglih osmih desetletij. V desetletju pred drugo svetovno vojno je bil namreč običaj, da so ljubljanski meščani ob nedeljah in z vlakom hodili k Lectarju v Radovljico na golaž s svežo žemljico ter čašo ali dve rujnega štajerskega ritoznojčana. Za dobro voljo in dušo je pri Lectarju vsako nedeljo poskrbel glasbenik Janez Češnovar (oče znanega radijskega športnega reporterja z istim imenom in priimkom in ded zdajšnje oštirke na Šmarni gori Ane Češnovar), ki je zaigral na violino, saksofon ali harmoniko. Takrat je bilo zelo priljubljeno belo vino ritoznojčan, ki so ga k Lectarju v sodih vozili (furenga) iz Ritoznoja na obronkih slovenskobistriškega Pohorja. Gostilno, hotel, lectarsko delavnico in muzej Lectar vodi zdaj po stari tradiciji Jože Andrejaš z družino, blagovno znamko Ritoznojčan pa obuja nazaj v življenje mladi vinar Matjaž Frešer, ki je pred leti od staršev prevzel vinograde in klet v Ritoznoju. V nedeljo bo v Radovljici tudi dan muzejev, kar pomeni, da bodo vrata kulturnih hramov odprta vsem obiskovalcem brez vstopnine, golaž in ritoznojčan pa boste ob vsakem vremenu in po zelo ugodni ceni lahko pokušali od pol enajste ure naprej. |
