LJUBLJANA – Slovenci smo očitno kar precej potrpežljiva etnična skupnost. Ne, sploh ni res, da smo neučakani. Nasprotno. Odkar je vodstvo ljubljanske fakultete za družbene vede (FDV) že marca letos pojasnilo, da bodo pristojni organi za odločitev o tem, ali je magistrska naloga predsednice vlade Alenke Bratušek res plagiat, potrebovali nekaj časa, kot da se je večina državljanov malodušno vdala v usodo. Ker imamo več kot dovolj vseh drugih skrbi? Morda tudi zato.
Senat FDV se je namreč že 8. aprila seznanil s poročilom dekana prof. dr. Bojka Bučarja in potrdil začetek postopka ugotavljanja domnevnega plagiatorstva predsednice vlade pri pisanju magistrske naloge. Ker je tudi rektor Univerze v Ljubljani (UL) prof. dr. Stanislav Pejovnik slovenskim javnostim že aprila odločno zagotovil, da univerza in fakulteta nikakor ne bosta zavlačevali s postopki ugotavljanja morebitnega plagiatorstva predsednice vlade. Poudaril je, da postopek preverjanja pač »teče po najhitrejši (?!) mogoči poti« in bo tako tekel tudi v nadaljevanju, da pa kljub temu lahko traja od treh mesecev do pol leta. »Vsak, ki je v postopek vpleten, ima pravico do razgovora. On določi datum, mi ne nadziramo hitrosti. Hitrost opredeljuje postopek ...« Drugače povedano: težko, da bo postopek končan še pred počitnicami. Najbrž pa ga nekako le bodo morali končati enkrat jeseni.
No, kljub temu pa ne drži, da je kar vsem v tej državi vseeno, ali bo sum plagiatorstva Bratuškove sčasoma kar utonil v pozabo. Da vsem le ni vseeno, potrjujejo pisma in elektronska sporočila kopice naših bralcev, ki nas ironično vprašujejo, kaj bo, če so na FDV medtem založili magistrsko nalogo in jim je hkrati še zatajil računalniški program za preverjanje plagiatorstva.
Dilem je več. Ne, ne zaradi tega, ker bi bilo morebitno plagiatorstvo predsednice vlade v tem hipu med pomembnejšimi problemi, ki pestijo našo državo. Navsezadnje zato, ker je celo premierka Bratuškova, ko je konec aprila odgovarjala na poslanska vprašanja, potrdila, da se dobro zaveda, da smo pred ustavo in zakoni vsi enaki ter da tako zavedanje pričakuje tudi od vseh poslancev: »Tudi glede plagiatorstva poteka nekaj postopkov hkrati in pričakujem, da bodo za vse obravnavane veljala enaka merila. Če bo pristojna komisija ugotovila, da je moje delo plagiat, bom odstopila.« Ko bo?
Čakanje na presojo FDV in Univerze v Ljubljani žal že nekoliko spominja na Beckettovo dramo Čakajoč na Godota. Dileme pa, kot rečeno, preprosto ostajajo brez odgovorov. Je mar res samoumevno, da Bratuškova ni nikjer v svoji magistrski nalogi Statusna sprememba servisa za protokolarne storitve iz neposrednega proračunskega uporabnika v javni gospodarski zavod omenila, da je leta 2006 povzemala nekatere dele Odloka o ustanovitvi javnega gospodarskega zavoda protokolarne storitve in Strateškega razvojnega načrta Javnega gospodarskega zavoda protokolarne storitve? Zato, ker je, kot pravi, citate, za katere jo sumijo, da jih je kopirala, soustvarjala? Kaj pa to, da ji je država (ministrstvo za finance) plačala šolnino za tako soustvarjanje citatov?
Za premierko uporabljajo druge vatle?
Brez članske izkaznice Pozitivne Slovenije je zaradi prepisovanja čez noč ostal nekdanji poslanec te stranke Borut Ambrožič, ne v stranki ne na mariborski univerzi si zanj niso vzeli pol leta za proučevanje suma in razmislek. Naziv diplomirani ekonomist so po nenavadno ekspeditivnem postopku, kot je znano, odvzeli tudi državnemu svetniku, nekdanjemu mariborskemu županu in poslancu SLS Francu Kanglerju. Še pomenljivejši primer od Ambrožičevega in Kanglerjevega je prav gotovo zgodba o tem, kako so nekateri začeli namigovati, da je menda plagiat magistrska naloga državnega svetnika SDS mag. Bojana Kekca. Mariborski Večer je namreč o domnevnem plagiatorskem škandalu pisal 16. februarja letos. No, mag. Kekec je 19. februarja na vodstvo mariborske fakultete za energetiko (FE) naslovil prošnjo, naj čim prej preverijo, ali je njegova magistrska naloga res plagiat. In? Senat FE je že 9. aprila sprejel sklep, da magistrska naloga državnega svetnika ni plagiat. Pa mislite, da so se mu iz uredništva Večera potem opravičili? Kje pa, objavili so zgolj še en članek in ga sprenevedavo okinčali z interpretacijo, da nikoli, niti v prvem članku (v naslovu katerega je bila izrecno zapisana beseda plagiat!), niso namigovali, da gre za plagiat.