LJUBLJANA – Mag. Dušan Pšeničnik, generalni direktor direktorata gospodarskega ministrstva (ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo) za notranji trg, je na delovni posvet povabil predstavnike vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Z njim in, no, ja, še nekaterimi drugimi sogovorniki sta se v imenu navedene komisije sešla zgodovinarja prof. dr. Mitja Ferenc in dr. Jože Dežman. Omenjeno vabilo na takšen posvet je prvi odziv izvršilne veje oblasti na odprto pismo, ki so ga člani komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč pred časom sedmimi dnevi naslovili na predsednika vlade dr. Mira Cerarja in v katerem so zagrozili celo že s samoukinitvijo, če se bodo oblastniki še kar »izogibali prevzemanju odgovornosti za nujno potrebne ukrepe, ki bi jih morala slovenska država sprejeti vsaj ob sedemdesetletnici zunajsodnih množičnih pomorov«.
Komisija je namreč opozorila, da bi vlada med drugim morala začeti postopke za preureditev rova sv. Barbare (množičnega grobišča Huda jama) v spomenik državnega pomena in določiti pokopno mesto zunaj rudniške jame ter končno že omogočiti prekop posmrtnih ostankov vseh žrtev revolucionarnega nasilja oziroma zunajsodnih usmrtitev: »Pričakujemo, da bo vlada zagotovila dodatna sredstva za program ureditve vojnih, predvsem prikritih grobišč. V nasprotnem primeru bomo smatrali, da ves naš trud in naše delo ne služita več namenu, zaradi katerega je svojčas vlada ustanovila to komisijo, in bomo vladi predlagali, naj nas ukine.«
Kulturno ministrstvo noče dediščine
Mar ni nekoliko nenavadno, da se s člani komisije za prikrita grobišča o njihovih predlogih in zahtevah dogovarja direktorat gospodarskega ministrstva za notranji trg? Seveda je. Kaj pa ima direktorat za notranji trg skupnega s spomeniškim urejanjem množičnih grobišč ali s pietetnim odnosom države in njenih predstavnikov do posmrtnih ostankov zunajsodno umorjenih? Nič. Pardon, za »pogrebne dejavnosti« (za zagotovitev pravice do dostojnega pokopa) naj bi bil po mnenju dela slovenske politike pristojen prav resor za gospodarski razvoj.
Likvidacije zaradi konspiracije Pred dnevi je arheološka ekipa pod vodstvom mag. Draška Josipoviča pri zaselku Zibel pri Babni Gori, v Polhograjskih dolomitih, v navzočnosti predsednika komisije za prikrita grobišča dr. Jožeta Dežmana prekopala posmrtne ostanke sedmih od desetih med drugo svetovno vojno umorjenih članov družine Hudnik, žrtev revolucionarnega nasilja. Prekop je omogočila (financirala) ustanova Memores. Partizanski likvidatorji so namreč davnega novembra 1942 »aretirali« in v gozdu usmrtili Ano, mamo partizana Toneta Jakšeta, ki se je (pred partizani, ki se jim je menda izneveril) skrival na domačiji Hudnikovih, sestri Francko in Ivano, ki je bila visoko noseča z Jakšetom, brate Alojza, Poldeta, Matijo in Janeza pa tudi Janezovo ženo Albino. Nekaj dni pozneje so odpeljali še Hudnikovo mamo Frančiško, ki so jo prav tako usmrtili. In v hišo Hudnikovih se je vselil partizanski štab. Edvard Kardelj je v uvodu neke knjige zapisal, da so takrat želeli zagotoviti najstrožjo konspiracijo oziroma preprečiti, da bi se izvedelo za navzočnost partizanskega vodstva v Dolomitih. To pa je bilo še najlaže zagotoviti, če je bilo okoliške prebivalce strah. Poboju družine Hudnik in še nekaterim podobnim dogodkom je prav kmalu sledila Dolomitska izjava, ki so jo na zahtevo KPS podpisale vse članice OF. |
Toda mnenja različnih delov slovenskega političnega prizorišča (tudi različnih delov vladne koalicije) o teh vprašanjih še naprej ostajajo različna. Po sestanku SD in NSi (ko je bilo že jasno, da Cerarjeva vlada ne bo dopustila sprejema zakona o dostojnem pokopu, ki ga je pripravil NSi) je, na primer, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak pomenljivo dala vedeti, da bi več pozornosti posmrtnim ostankom žrtev zunajsodnih pobojev lahko posvečal kabinet predsednika vlade. Jasno, ker živimo v Evropski uniji, bi bilo najbrž logično, da bi se s pripravo ustrezne zakonske podlage za ureditev grobišča oziroma za preureditev grobišč v zgodovinske spomenike ukvarjalo predvsem ministrstvo za kulturo oziroma zavod za varstvo kulturne dediščine. Navsezadnje več določil zakona o varstvu kulturne dediščine in tudi pravilnika o seznamih zvrsti dediščine zelo jasno govori o arheoloških ostalinah, ki so povezane z grobišči, določenimi na podlagi predpisov o vojnih grobiščih, če so ta bila pod zemljo (ali pod vodo) najmanj 50 let, ter o grobiščih kot objektih, ki naj bodo (kulturna) dediščina. Je pa tudi res, da se kulturno ministrstvo še vedno kot hudič križa otepa ukvarjanja z medvojnimi in povojnimi grobišči. Zato je premier Cerar (njegov kabinet) nadležni vroči kostanj raje brcnil na direktorat gospodarskega ministrstva.
Glede na vse povedano je skoraj čudež, da je članom vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč po odločbi rudarske inšpekcije uspelo doseči, da se je zaprlo prazni rov Hude jame ter z betoniranjem v jašku, v katerem še vedno ležijo posmrtni ostanki žrtev pobojev, preprečilo, da bi se strop rova zrušil nanje. V Barbara rovu naj bi bilo menda še 2000 okostij, ki pa jih niti niso izkopali, kaj šele forenzično pregledali. Ker je za dokončanje začetega dela zmanjkalo približno 50.000 evrov. In po vsej državi je še na stotine neoznačenih medvojnih in povojnih grobišč.
