Ponedeljek že po definiciji ni kakšen optimističen dan, uvaja pač delovni teden, gneča na cesti je še večja kot po navadi, ljudje so tečni. Minuli je bil pa še hujši, začel se je s fizkulturo, in to ne meni ljubo. Na hitro sem požlampal jutranjo kavo in še pred šesto jel kidati stezico skozi snežni zamet tja proti kupu ob cesti, za katerega sem domneval, da je moj avto. Na, pa je opravljeno, sem tri četrt ure pozneje ljubljeni zadovoljno predložil, da gre lahko, ker sem tako lepo spucal, tudi v štiklčkih v službo.
Dobra volja, ker sem takole zlahka opravil z naravo, se je skalila na cesti. Lokalno so redno plužili traktorji, avtocesta, na katero sem zapeljal v Trebnjem, je bila tudi čista. Ni bilo za divjati, tega itak ne počnem, ker mi žena takoj pove, kako (pre)hitro vozim – to bi vedela, četudi sploh ne bi imel števca na armaturi – lahko pa sem varno križaril z 90 na uro. In tudi sem, do Grosuplja. Potem pa smo se iznenada skoraj ustavili. Zakaj, mi ni bilo jasno: cestišče je bilo spluženo, tovornjaki izločeni, nesreče nobene. Mi pa 30. In tako do ljubljanskega superkaosa.
Da bi si pomiril živce in sopotnikov ne okužil s slabo voljo, sem privil radio. V eter so se javljali vozniki z vse države, nekaj jih je tožilo nad zanemarjenimi potmi, nekaj pa se jih tudi kot jaz spraševalo, zakaj gre tam, kje so razmere glede na vreme povsem solidne, tako po polžje. Skupaj smo ugotovili, da gredo z avtom v službo tudi tisti, ki se snega naravnost bojijo – en možakar je klical, da je pomagal ženski s ceste odstraniti njenega konjička, pa pozval druge šoferje, naj bodo kljub temu previdni, ker da ona vsa zmedena še kar nekaj motovili okrog – in ob opozorilih cestarjev še dodatno zapaničarijo. Če na AMZS pozovejo k previdnosti, to ne pomeni, da je treba na spluženi in posuti cesti peljati 20 na uro!
Potem se v promet vključijo še ekstremi iz druge skrajnosti: oni so pa taki carji, da za sneg ne rabijo niti zimskih gum! In se drajsajo levo – desno, obstanejo poprek čez cesto. Bi jih kar pošlatal dvakrat okrog ušes. Kje so pa takrat policaji?
Danes zvečer bo spet snežilo in jutri zjutraj déjà vu: kavica na eks, kidanje, vruum na cesto, druga, tretja, peta, četrta, tretja in potem samo še druga, pa dve uri po spluženi cesti do Ljubljane. Edina tolažba – kmalu bo petek.
