Smuka za dedka in vnuka

Ko se kolona smuke željnih v zimskih mesecih dol z gorenjske avtoceste vozi proti mondeni Kranjski Gori ali pa naprej na italijanske ali avstrijske bele smučine, se tam, kjer stoji spomenik Jakobu Aljažu, triglavskemu župniku, splača pogledati proti Mojstrani. Zagleda se pod Mežaklo stisnjena velika bela zaplata, ob kateri gre žičniška naprava. Če si srce poželi podrič po strmini, ki ni prehuda, a kljub temu spodobno dolga, in ob tem ni stopicanja v vrsti pred vlečnico, pa še otročad je varno prepuščena užitkom, ker ni nevarnosti, da bi zgrmeli neprevidni v kakšno globel, se splača zaviti dol. Zamenjati načrte in namesto modernosti visokega turizma poizkusiti romantiko smučarije, kot so jo okušali naši dedje? Zakaj pa ne!

Narejeno v Sloveniji

Leta 1969 so se v Mojstrani domačini domenili z Železarno Jesenice za postavitev smučišča ob vzhodnem delu vasi, ki se ga je pozneje prijelo ime Žičnica. Se je dalo žičniške naprave kupiti v tujini, takoj čez mejo, pri avstrijskih izdelovalcih, a je bilo domače tolikanj cenjeno, da so sestavne dele naredili kar na sončni strani Karavank, nato so jih prepeljali v Mojstrano, kjer so jih domačini postavili ob pomoči mojstrov montažne stroke. Pa ne da so kopirali tuje načrte, do zadnjega vijaka je bilo načrtovano in izrisano na Jesenicah. Ko si pod zadnjo plat namestimo sidro, si lahko na glas rečemo, da nas gor vleče izključno domača pamet.

»Prvi teden smo imeli težave, sidra so se na zgornji postaji zatikala, niso se hotela naviti v boben. Sami smo našli težavo v postrani nameščenem zgornjem obračalnem kolesu, pa smo konstrukcijo vlečnice preprosto odžagali in jo postavili naravnost, pa je šlo,« se zasmeji Mato Podrekar, ki je bil od prvega dne ob vlečnici. »STT Trbovlje nam je dobavil dele za vlečnico, veliko je bilo narejenega v Železarni Jesenice, reduktor so pripeljali iz Tama. Sidra je izdelal Emil Bicar, bila so lesena, ojačana z jeklenim trakom. Bila so tako težka, da so se komaj navila v boben,« se spominja Mato in ponosno poudari: »Vse smo postavili sami.« Tudi popravljali. Zgodilo se je, da je dan pred božičem Matu in njegovemu kolegu Franu, ki je bil v hišici na izstopu, več kot pol sider padlo z jeklenice: »Spodaj sem mahal Franu, naj zaustavi vlečnico, a ni vedel, kaj mu maham, brezžične povezave pa nismo imeli. Prav na božični večer sva potem popravljala in varila, pa so takratni tovariši mislili, da namenoma delava kres za božične praznike, da izzivava. Samo sva se kar elegantno izvlekla.«

Zibelka alpskega smučanja

Dobrih dvajset let po postavitvi je naprava delovala v sklopu Turističnega društva Mojstrana, potem so jo prevzeli kranjskogorski žičničarji z obljubo, da bodo ob njej postavili še eno smučarsko napravo. Vendar so popravili le strojnico, pri tem je tudi ostalo, širitve ni bilo. Pred petnajstimi leti je smučanje v Mojstrani zamrlo: »Morda ni bilo interesa, zgodile so se tudi zelene zime, ko ni bilo snega niti za par centimetrov,« je povedal zdajšnji upravljalec smučišča Janez Zajšek: »Tri leta se naprave sploh niso pognale, potem je šlo smučišče v zasebne roke. V vas je prišel nov lastnik z Dolenjske, najprej je kupil hišo ob smučišču in nato še smučišče, to nam je dal v upravljanje. Trinajsto leto bo, odkar sem z družino in prijatelji na tem smučišču, ki je po svoje nekaj posebnega.« To seveda potrdimo, saj se ve, da so prav na mojstranški strmini prve zavoje opravili Jure Košir, živel je približno sto metrov stran, pa Alenka Dovžan, Aleš Bezavšček in Uroš Pavlovčič, Urška Rabič, vsi velemojstri alpskega smučanja, Brezavšček pa je še danes hitrostni rekorder Slovenije, na smučeh je namreč drvel s hitrostjo 240,6 kilometra na uro. »Tudi akrobatsko smučanje smo zganjali, Mojstrančani smo bili pionirji, prva sta bila Branko Rabič in Iztok Pergarec, ki je danes vodja planiške letalnice,« dodaja Zajšek. V Mojstrani so tam okoli leta 1975 razmišljali, da bi postavili še skakalnice. »Ob zahodnem robu je bilo že narejeno doskočišče. Dolgo, kar več let, so bili ob strojnici vlečnice tudi sestavni deli za nalet skakalnice in odskočno mizo. Žal so vse zavrgli,« pove domačin Jože Martinjak: »V vasi, na predelu Bora, sta že bili skakalnici, celo legendarni Janez Polda je skakal na njiju, bili sta mala in velika.«

Ni jim treba na Brezje

Smučišče spada v kategorijo lahkih družinskih smučišč. Dolgo je približno 600 metrov, na uro lahko prepelje čez 700 smučarjev. Zanimivo, vsi strojni deli so še originalni, narejeni leta 1969, kar pove, da smo Slovenci vedno delali izjemno kakovostno. »Žična vrv in navojni bobni za sidra so zamenjani, pa nekaj elektrike in vitalnih delov, ki so se menjali pred leti. Drugo je še originalno, kot je bilo postavljeno leta 1969.« Pred trinajstimi leti je bilo prelomno obdobje, saj so opravili posege za umetno zasneževanje, in trenutno je na smučišču pet snežnih topov in ena snežna žirafa. »Šest let smo hodili na Brezje na mašo,« pove Brigita, Janezova žena: »Pa se nas zgornji ni usmilil za sneg ali vsaj za primerno nizke temperature za izdelavo umetnega snega, letos pa nam ni treba na Brezje. Trenutno je na smučišču pol metra, če ne celo več snega, ki je dobro utrjen. Začeli smo ga izdelovati že pred novim letom.« »Epski boj so Janez in njegovi bili z vremenom v preteklosti, ne verjamem, da bi kateri drug zdržal. Že zdavnaj bi bilo smučišče lahko zaprto za vse večne čase,« je povedal domačin Matjaž Podlipnik iz TD Dovje-Mojstrana, ki poudari še eno simpatično značilnost smučišča: »Dnevna vozovnica za odrasle stane 12 evrov, za otroke desetaka, za nočno smuko pod reflektorji pa 10 za odrasle in dva evra manj za otroke.«

Poleg običajnih rekreativcev smučišče uporabljalo mojstranški gorski reševalci kot poligon za vaje, na njem pa vsakoletno izvedejo mednarodno tekmo gorskih reševalcev z reševalnimi snežnimi čolni akiji. Tam je tudi smučarska šola za najmlajše, široko smučišče je primerno za organizacijo športnih dni in sindikalnih tekem. Poleg je še drsališče na prostem, ograjeno, primerno za rekreacijsko drsanje ter nezahtevne hokejske tekme. Občina Kranjska Gora je prepoznala pomen smučišča v Mojstrani in pomaga pri investicijah v umetno zasneževanje prek Športnega društva Mojstrana. »Lani smo pred sezono prejeli visokotlačne cevi za snežne topove in podaljške za elektriko,« zaokroži upravljalec Janez Zajšek: »To je za nas precejšnja pomoč občine, saj so bile cevi dotrajane, kable pa so nam dvakrat ukradli.«