PIRAN, CAVTAT, TOKIO – »Z ribami je tako kot z gobami: če jih sam nabiraš in jih ne poznaš, jih raje ne jej!« je že dobro znani odgovor dr. Lovrenca Lipeja z Nacionalnega inštituta za biologijo v Piranu. Tovrstna opozorila se pravzaprav ponavljajo, vsake toliko časa namreč pridejo v javnost informacije o ulovu tujerodnih rib, ki niso značilne za Jadran in so imigrirale v naše vode. Pred dnevi sta, denimo, zakonca Brautović pri Cavtatu na parangal ujela eno od najbolj strupenih rib, prepolno tetrodotoksina (ta je prisoten predvsem v napihovalkah rodu Tetraodontidae). Protistrup zanj še ni znan! Potencialna žrtev bi ob zastrupitvi s tem nevrotoksinom doživela popolno ohromelost dihalnih mišic, brez takojšnje pomoči pa bi pri priči umrla zaradi zadušitve. In še: zgolj en gram tega strupa lahko ubije kar 30 ljudi!
Nenavadno štirizobko je Mato Brautović nemudoma nesel na Inštitut za ihtiologijo in priobalni ribolov. Tam so jo strokovnjaki takoj identificirali kot smrtonosno napihovalko. Ta riba je na Hrvaškem znana tudi kot kuglakož, Nemci jo imenujejo Glatter Kugelfisch, v angleščini je blunthead puffer. Zraste do 40 centimetrov. Prvič so jo v Jadranu identificirali že leta 1992, in sicer na rtu Kamenjak, kar še vedno velja za njeno najbolj severno najdišče v Sredozemlju. Strokovnjaki še danes niso povsem prepričani, ali se mresti v Jadranu, čeprav so medtem našli že mlajše primerke. Te ribe kljub zloglasnemu strupu niso smrtno nevarne za ljudi, če so prej skrbno pripravljene za uživanje.
Štirizobkin fugu
Štirizobka ima sluzasto, toda izjemno čvrsto kožo. Še posebno nevarno je njeno meso, saj ima strupena jetra in tudi vse notranje organe. Kljub temu se je Japonci prav nič ne bojijo. Še več, v tamkajšnjih restavracijah je njeno strupeno meso nadvse iskano in cenjeno kot pregrešno draga delikatesa fugu. Poseben način priprave, ki od kuharjev zahteva državni izpit, namreč izniči njen strup.
Izkušeni kuharji, kakršen je na primer chef Kunio Miura, za pripravo fuguja uporabljajo posebne nože z lesenimi ročaji ter izjemno tankimi in ostrimi rezili. Miurasan strupeno ribo pripravlja že 60 let, a se naloge še vedno loti izjemno previdno. Že najmanjša napaka bi lahko za stranko pomenila smrt. Prav zato veljajo mojstri za crème de la crème, za elito. Med pripravo ribi najprej odstranijo možgane in oči, nato kožo, nazadnje pa še drobovje, ki je poleg bodic in jajčnikov najbolj strupeni del, kar 1250-krat bolj strupen od cianida. Pravilno pripravljena riba vam bo tako povzročila rahlo otrplost na ustnicah in jeziku, saj vsak maestro, ki da kaj nase, pusti v jedi ravno dovolj strupa, da razvname naše brbončice.
Napihovalka je najokusnejša od oktobra do marca, najbolj zaželena pa ocvrta, skuhana v mineštri (fugu čiri) ali surova (sašimi), vselej jo ponudijo z vročim sakejem.
Ruska ruleta
To kulinarično rusko ruleto je moč preizkusiti v posebnih pubih, imenovanih izakaja, a niti dolgoletna in vrhunska kuharska šola še ne zagotavljata, da se nesreče ne dogajajo. Nasprotno, decembra lani si je neka gostja v tokijski restavraciji zaželela štirizobkinih jeter. Imela pa je ogromno sreče, saj je v bolnišnici končala le z močnim glavobolom in otrplimi usti. Zaužila je namreč le mrvico in zato preživela.
Na 100 porcij te delikatese sta dva smrtna izida. Zastrupitev opisujejo kot hitro in nasilno. »Veste, pri polni prisebnosti začne vaše telo odmirati. Pred vašimi očmi!« je zgroženo pripovedoval šef neke tokijske restavracije, ki je to videl. »Ne morete govoriti niti se premikati, že kmalu ne morete več niti dihati!«
Očitno pa ravno smrtonosnost tako privlači, celo tako, da so ljubitelji te kulinarične ruske rulete pripravljeni odšteti skoraj 400 evrov za obrok. A kot je dejal gospod, ki si ji v neki restavraciji v Osaki naročil ocvrtke fugu: »V tem je vendar ves štos!«
Homo sapiens
Ribo napihovalko (Sphoeroides pachygaster) povezujemo s procesom tropikalizacije, širjenja značilnih južnih toploljubnih vrst proti severu zaradi višanja temperature morja. »Ta vrsta je prisotna predvsem v Atlantiku, več kot tridesetkrat pa so jo našli v Sredozemskem morju, tudi v Jadranskem,« je pojasnil dr. Lipej. »Kolikor vem, je v našem morju ni ujel še nihče!« je dejal. Gre pa za pričakovano vrsto, ki jo bo prej ali slej zaneslo tudi k nam. »Ne nazadnje smo v našem morju že gostili kita grbavca, nekatere redke vrste morskih psov, mnogo rib, ki sicer živijo znatno južneje, da o nevretenčarjih sploh ne govorim!«
Pri nas v splošnem ni nevarnih rib. »Dobro, če bi stopili na morskega zmaja, bi bile težave na dlani ...« Tedaj pa je dr. Lipej pokazal na poleg klopa gotovo najnevarnejšo žival pri nas: »Veste, v našem morju je ogromno ogroženih rib, pa tudi drugih morskih živali. Ogroža jih – Homo sapiens!«
