Smrt fašizmu, hoja narodu!

Preden smo zakoračili v temačno klančino, strmo, kot da bi nas hotela popeljati naravnost do srebrne lune, ki se je odkrivala nad nami, smo v Podbrdu od nekod tiho zaslišali: »Ljubil sem preveč to zemljo, preveč sem ljubil svoje gore, tako da se tedaj, ko je bilo še čas, nisem mogel odtrgati iz njihovega objema. Zato je treba, da tej svoji zemlji žrtvujem to svoje skromno življenje, saj drugega tako nimam.« Fašistično posebno sodišče za varnost države je drugo decembrsko nedeljo leta 1941 Simonu Kosu v obtožnici očitalo hudodelstva od gojitve slovenske kulture in jezika, širjenja slovenskega tiska do oborožene konspiracije proti državi, političnega in vojaškega vohunstva, raznih diverzantskih akcij, nameravane odcepitve slovenskega ozemlja od Italije ter priprav na atentat na Mussolinija. Preden ga je strelski vod usmrtil, je Simon pisal besede v slovo staršem. Zadnje želje, skromno jabolko, mu okupatorji slovenske grude niso hoteli izpolniti.

Šli smo z nahrbtniki, v katerih so bile slovenske knjige, skozi spokojnost noči, ki je legla nad Baško grapo, do Ruta na Tolminskem, kjer je zadnje počivališče moža, ki je bil v antifašistični in osvobodilni organizaciji TIGR v vodstvu čez najbolj mračna in težka leta za Slovence pod fašistično okupacijo. Skupinico pohodnikov, ki se je v spomin na tigrovca Kosa lotila precej naporne poti, je v Trtniku ustavilo povabilo na čaj in drobec žganjice, tako da odžene hlad. Anica Trpin, po domače Lukova, je vkuhala lipov čaj in na mizico sredi vasice dodala še kup domačih piškotov.

V Trtniku nad Podbrdom imajo v volilnem imeniku 27 imen, a so nam prebivalci povedali, da jih je stalno živečih tam gori manj kot dvajset duš. Otrli smo si pot s čela z upanjem, da se bo planinski vodnik Bogdan Brišar iz PD Podbrdo, ki je hodil prvi v koloni, malček manj zaletaval v klance pred nami, a se pač domačinu iz Hudajužne, vajenemu vseh vrst gorolazenja, ni dalo hoditi počasi in smo do razpotja Mrhek pod Matajurskim vrhom šli besno hitro. Sledil je počitek, med katerim je Ambrož Demšar, učitelj iz Osnovne šole Simona Kosa iz Podbrda, popravil šopek rdečih vrtnic v nahrbtniku, potem smo jo mahnili naprej skoz svetlo noč po stezah in poteh, kjer je najti še kakšen v skalo vklesan znak, da so se tod nekoč šopirili tujci in menili, da bodo zavladali Slovencem. Spust proti vasici Rut je bil zaradi spremstva mesečine opravljen brez naglavnih lučk, le eno smo imeli prižgano, da so nas opazili izpred cerkvice svetega Lampreta, kjer je tudi zadnje počivališče Simona Kosa. Dlan sta nam ob prihodu potresla predsednik KS Rut Ivan Kemperle in njegov brat Srečko, mežnar iz omenjene cerkvice.

Spoštljivo smo ob grobu Simona Kosa obstali v nekaj trenutkih tihote in nato položili šopek vrtnic ter prižgali svečko. Droben plamen je potrdil, da je spomin pri teh, ki se zavedamo, kaj so naši predniki storili za sedanji trenutek in to malo deželico, kjer prebivamo, živ in neomadeževan. Pesem Lipa zelenela je se je ovila okoli vasice Rut, nato se je pohodniška srenja podala do vaške gostilne Pri Tirolcu, kjer nam je predsednik KS natočil šilce doma vkuhanega destilata za ogrevanje v zimskem času, snedla se je malica iz nahrbtnika in po predaji knjig se je pomahalo v slovo. Brez kičastega pompa, brez nepotrebnega govoričenja, a s ponosom na preteklost članov organizacije TIGR, ki je neomadeževana in jo je nemogoče potvarjati za potrebe sedanjega netenja prepirov med Slovenci. Tudi to delo so davno, čeprav jim nihče nikoli ni želel tega priznati, opravili tigrovci: povezovali so Slovence v eni in sami, odlični in svetli ideji pristnega domoljubja.

Neizpodbitno dejstvo, ki se mu ne nasprotuje tam, kjer so danes zmagovalci druge svetovne vojne dokončno znani, govori, da je organizacija TIGR (kratica za kraje Trst, Istra, Gorica in Reka) prva v Evropi, ki se je odkrito in pogumno obrnila proti fašizmu. Temelj je bil postavljen na skrivnem sestanku sredi septembra 1927 na Nanosu, kjer so se primorski rodoljubi odločili, da se bodo oboroženo uprli režimu Benita Mussolinija. Ideologije, leve ali desne in katere drugačne, ki še danes razdvajajo Slovence, niso poznali, saj njihovo delovanje ni bilo politično obarvano. Primarne tarče odpora so bile šolske ustanove, kjer so videli največje centre poitalijančevanja na primorski grudi, ki je pripadala Lahom, ker so se obrnili na stran antante leta 1915 med prvo svetovno vojno. Nekaj akcij so tigrovci izvedli proti pripadnikom fašistične milice in vojaškim objektom, na civilnem področju pa so organizirali šolanje za slovenske otroke in odrasle v maternem jeziku ter prek rapalske meje iz Kraljevine Jugoslavije tihotapili slovenske knjige in propagando. V začetku tridesetih let prejšnjega stoletja so podtaknili eksploziv na svetilniku zmage v Trstu in nato v prostore fašističnega časopisa Il Popolo di Trieste. Ubit je bil novinar, eksplozija jih je še nekaj ranila. Sledile so aretacije več sto članov in simpatizerjev Tigra, zajeli so skoraj celotno vodstvo organizacije. Osemnajst so jih prignali pred sodišče v Trstu in po prvem tržaškem procesu Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča obsodili na smrt ter jih 6. septembra 1930 v Bazovici ustrelili v hrbet. Delovanje organizacije TIGR ni zamrlo, saj so tigrovci navezali stike z britanskimi in jugoslovanskimi obveščevalci in načrtovali celo atentat na italijanskega dučeja leta 1938, ko je prišel v Kobarid. 15. maja 1941, dva meseca prej, preden je počila prva partizanska puška na Slovenskem, se je trojica tigrovcev, Danilo Zelen, Ferdo Kravanja in Anton Majnik, spopadla z italijansko patruljo na Mrzlem vrhu, kjer je hudo ranjeni vodja Zelen napravil samomor. Čeprav je delovanje organizacije objemala precejšnja skrivnost, je fašistom uspelo še enkrat prodreti v ustroj organizacije, in na drugem tržaškem procesu decembra 1941 so na smrt obsodili Pinka Tomažiča, Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa in Ivana Vadnala. S partizani v začetku druge svetovne vojne niso želeli povezave, ko so se jim pridružili, pa je precej tigrovcev umrlo v zelo nenavadnih okoliščinah, z luknjo v hrbet namesto s strelom v prsi od tam, kjer so bili sovragi. Po vojni jih je jugoslovanska komunistična oblast potisnila na obrobje, jih šikanirala in jim ni priznavala njihovega odpora proti fašistom kljub vsem žrtvam, ki so jih položili na oltar domovine.