SOVODENJ – Danes zjutraj bo, po treh dneh nenačrtovanih zimskih počitnic, 12-letni Darko Matijevič znova prestopil prag šestega razreda osnovne šole v Gorenji vasi. Veseli se vrnitve v šolske klopi. Ko bo sošolcem pripovedoval o tem, kako je preživel pretekle dni, bo nanizal besede, ki jih je povedal že nam: »Podrla se nam je hiša. Morali smo iti v gasilski dom, kjer smo prespali tri noči. Včeraj smo se preselili v Gorenjo vas. Tu bomo živeli, dokler v Sovodnju ne bo dovolj varno za našo vrnitev. V gasilskem domu sem sicer dobro spal, a lepše mi je zdaj, ko sem s starši in bratoma v stanovanju. Ko bom šel po svoje stvari v Sovodenj, bom vzel rolko, harmoniko, smuči. Še najraje pa bi s seboj prinesel svojo posteljo in sobo, a to seveda ni mogoče.«
Po najnujnejše
Dečkovega očeta Marjana in mamo Terezijo smo včeraj okrog poldneva srečali v Sovodnju, od koder sta v začasno bivališče, urejeno v občinskem stanovanju v Gorenji vasi, selila najnujnejše stvari. Prtljažnik osebnega avtomobila je bil napolnjen z lonci, krožniki in preostalo posodo, na zadnjih sedežih avtomobila so bile vreče s knjigami, oblačili in še nekaterimi najnujnešimi stvarmi. Vse to sta zakonca Matijevič (pod budnim spremstvom lokalnih gasilcev, saj je pot do njihovega doma še zmeraj izjemno nevarna) rešila iz svoje hiše, na katero je v soboto zvečer padla smreka. »Napišite, prosim, da smo hvaležni županu občine Gorenja vas - Poljane Milanu Čadežu in njegovim sodelavcem, ker so nam v zelo kratkem času priskrbeli varno streho nad glavo. Pa ne pozabite napisati, da se zahvaljujemo vsem prostovoljnim gasilcem, ki so nam pomagali v minulih dneh. Čudoviti so, izjemni,« so med pripovedovanjem o preteklih dneh večkrat poudarili prav vsi člani družine Matijevič. O požrtvovalnosti prostovoljnih gasilcev iz Poljanske doline smo se včeraj prepričali tudi mi, saj nam teh besed ne bi uspelo zapisati, če nam do sogovornikov po nevarni cesti in med pokajočim drevjem ne bi pomagala Jure Trlep in Gregor Stanonik (PGD Gorenja vas).
Cesta do Sovodnja še zmeraj izjemno nevarna! Tudi včeraj je bila cesta, ki od glavne prometne žile skozi Poljansko dolino vodi do kraja Sovodenj, nevarna. Drevje je tudi včeraj pokalo, s težko mehanizacijo so padle smreke odstranjevali s ceste. »Domačini se do glavne ceste prebijajo na lastno odgovornost. Nevarnega urejanja cestne povezave smo se lotili sami. Če bi čakali na pomoč od drugod, bi bili še zdaj odrezani od sveta,« je domačine iz Poljanske doline pohvalil Stane Bajt, predsednik KS Sovodenj. Po kraju in okoliških zaselkih, v katerih živi 590 prebivalcev, so včeraj krožili generatorji. Mobilni telefoni signala niso lovili. Radijske veze s Trebijo so jim dan prej zagotovili člani Radiokluba Marmor-Hotavlje. V vaški trgovini je bilo že tretji dan zapored največje povpraševanje po kruhu, kvasu, svečah in baterijah. |
Tilna rešila večerja
Marjan Matijevič pripoveduje počasi in zbrano, ko govori o enem najtežjih trenutkov, kar jih je doživel: »V soboto ob 18.30 je padla smreka na bajto. Poklical sem gasilce, ki imajo dom le kakih 800 metrov oddaljen od naše hiše. Hitro so se odzvali klicu na pomoč. Takoj so nam povedali, da moramo ven.« Ko je smreka padla na hišo, se je družina Matijevič ravno pripravljala na večerjo v soju sveč, kajti tudi v Sovodnju je ta čas že zmanjkalo električne energije: »Srednji sin, 24-letni Tilen, je bil še trenutek pred tem v svoji sobi. Ravno je prišel na večerjo, ko je močno zaropotalo. Smreka se je zrušila ravno na Tilnovo sobo, veje so ležale čez njegovo posteljo. Hvala bogu, da našega srednjega fanta tisti trenutek ni bilo v sobi!«
Oče treh sinov v prihodnost zre z upanjem. Pa bi kaj lahko bilo drugače, saj je Marjan Matijevič sladkorni bolnik, ki trenutno čaka na operacijo srca, preživel je že dve možganski kapi. Ne izgubi upanja v očeh, ko pravi: »Sem kot jabolko, ki je na zunaj lepo, v notranjosti pa gnije. A ne dam se, kje pa! Ostajam optimističen.« Njegov najstarejši sin Erik je zaposlen v lokalnem komunalnem podjetju, srednji sin Tilen dela v škofjeloškem varstveno-delovnem centru, najmlajši Darko je, kot rečeno, srednješolec, žena Terezija pa gospodinja. Vse, kar so imeli, so Matijevičevi vlagali v obnovo hiše v Sovodnju, ki je bila dokončno urejena tik pred rojstvom najmlajšega sina. Kdaj se bodo vrnili v Sovodenj, ne vedo.
»Veste, ostali smo živi, in lahko smo le hvaležni, da je tako,« pove Marjan Matijevič, zaposlen v škofjeloškem podjetju Knauf Insulation. Med pogovorom omeni, da so hrano, ki se jim je po odklopu električne energije v skrinji že odtajala, podarili gasilcem: »Če imamo mi, naj imajo še oni. Saj smo jim podarili hrano, a oni so nam vse to že stokrat poplačali. Gasilci so nas rešili, nam ponudili prenočišče in nam v novo, začasno stanovanje v torek zvečer pripeljali tudi hladilno skrinjo. Ta je polna. Hrano imamo, tisto najpomembnejše, torej drug drugega, pa tudi.«
