Smrdel kot crknjena žival, zdravniki pa nič

LJUBLJANA – Čez slabe tri mesece bo minilo že deset let od dogodka, ki je Ljubljančanu Franciju Mehletu popolnoma spremenil življenje. Pa ne toliko zaradi zloma roke, ampak, kot trdi v 52.000 evrov vredni tožbi zoper UKC Ljubljana, zaradi tamkajšnjega nestrokovnega zdravljenja. Pisal se je 3. december 2006 in ura je bila okoli pol dveh popoldne, ko je Mehle padel v domači kopalnici. »Ko je bil že na tleh, sem prišla do njega. Takrat je bil pod vplivom alkohola,« se je spominjala njegova žena Olga Mehle, ki je bila včeraj kot priča zaslišana na sodišču. Tožnikovo stanje je namreč zanimalo pooblaščenko UKC Ljubljana Heleno Carlevaris Rožič, kar pa je pri tožnikovem odvetniku Davidu Slugi sprožilo manjše proteste, saj, kot je že na začetku ponovljenega sojenja opozoril, je namigovanje na opitost brez vsakršne povezave s škodnim dogodkom. Carlevaris Rožičeva je sicer menila, da obstaja velika verjetnost, da Mehle bolečin sploh ni zaznal zaradi zaužitja več tablet za blaženje bolečin, »možni razlog bi bil tudi uživanje alkohola«. »Še enkrat je treba omeniti dejstvo, da bolečina in smrad nista enakovredna simptoma. Smrad se razvije ob dekubitusu, bolečina pa lahko pomeni marsikaj. Ni dekubitusa brez specifičnega, povsem razpoznavnega smradu,« ji Sluga ni ostal dolžan.

Bolelo in smrdelo, a mavca niso odstranili

Mehle, kot je na sodišču potrdila njegova žena, je kmalu po namestitvi mavca začel tožiti o bolečinah, »deset ali štirinajst dni po namestitvi pa se je že začutil ogaben, oduren vonj po crknjenih živalih«. Mehle se je na urgenco vrnil že peti dan po namestitvi mavca in zdravnikom tožil o tem, kako ga »žge pod mavcem«, a dobil le odgovor, naj jemlje protibolečinske tablete. Stanje se ni izboljšalo, in ko se je pri travmatologu na polikliniki oglasil na redni kontroli 19. decembra, je poleg bolečin začel poročati tudi o smradu, ki se je širil izpod mavca. Slednjega niti takrat niso odstranili, ampak so mu samo naročili, naj še naprej jemlje protibolečinske tablete in naj se oglasi pri njih, če bo kaj narobe.

In okoli novega leta, ob tretjem obisku, kot se je včeraj na sodišču spominjala Olga, je šla z možem v ambulanto, saj je želela izvedeti, zakaj mu mavca ne odstranijo. »Okrog novega leta ali prej, ko je tako ogabno smrdelo, sem zapustila spalnico,« opisuje občutke in dodaja, da je bil smrad tako moteč, da so ju, ko sta šla kmalu po novem letu na kavo v bar, prosili, ali ga lahko zapustita, »ker mož tako zaudarja, da to moti goste«. Zdravnik je rekel, naj njen mož še potrpi, saj da gre za kompliciran zlom in da bi se lahko, če bi se mavec odstranil, premaknile kosti. Seveda naj še naprej jemlje protibolečinske tablete. Povedala je tudi, da je njen mož ketonal in naklofen jemal ves čas do odstranitve mavca (včasih eno do dve tableti na dan, včasih pa tudi štiri do pet na dan, odvisno od bolečin), in zatrdila, da takrat ni pil alkohola. Zaradi časovne oddaljenosti od dogodka se ni natančno spominjala, ali ji je mož ob padcu rekel, naj mu da piti, da ga bo manj bolelo, kot naj bi po besedah pooblaščenke UKC Ljubljana izpovedoval na eni izmed obravnav.

Zdravnik trdi, da o bolečinah ni tožil

Zdravnik Ivan Štraus, ki je Mehleta pregledal 3. in 24. januarja ter 7. februarja, je na prejšnji obravnavi povedal, da ga Mehle na bolečine ni opozarjal. »Seveda sem mu omenil bolečine,« se je odzval Mehle, ki so mu mavec odstranili šele 12. februarja, in sicer potem ko se je odpravil k drugemu zdravniku na travmatološko kliniko. Sledil je pravi šok: »V komolčni kotanji je bilo vse črno. Kost se je videla in vedel sem, da če kost začne gniti, je konec. Ko sem videl kost, sem zdravnika takoj vprašal, ali mi bodo rezali roko. Luknja je bila v komolcu.« Ali je tožniku kdo ob pregledih pojasnil možnost nastanka dekubitusa in nekroze, se včeraj ni spominjala niti tožnikova žena.

»Če bi bile bolečine, bi odstranili mavec, in če bi bil dekubitus v nastajanju, bi se ga ujelo v začetni fazi,« je maja letos v odgovoru na očitke pojasnil Štraus in dodal, da dekubitus boli v začetni fazi, ko pa odmrejo končiči v koži, ne boli več tako, ampak začne smrdeti. Povedal pa je tudi, da je Mehle zaradi smradu zahteval, naj se mu mavec odstrani, a da ga je prepričal o nasprotnem, saj bi bilo nevarno, da se zlom ne bi dobro zacelil. Povsem drugače pa bi ukrepal, če bi Mehle poročal o bolečinah, saj bi bile prvi znak, da je »nastala komplikacija«. Olga se je sicer spominjala, da so te pri možu minile »malo pred snetjem mavca«.

Glavno vprašanje, na katero mora odgovoriti sodišče, je, kdaj je nastala začetna faza dekubitusa. To bo novembra letos poskušal podrobneje oceniti izvedenec Benjamin Kavčič, ki je na prvem, razveljavljenem sojenju glede dekubitusa odgovoril, da ta ne bi nastal, če bi mavec odstranili teden ali dva prej. Višji sodniki so ob razveljavitvi sodbe menili, da je bil sklep prvostopenjskega sodišča, češ da bi morali zdravniki na nastanek dekubitusa posumiti vsaj na pregledu 7. februarja 2007 in mu mavec takoj odstraniti, preuranjen. Že res, da je bil takrat dekubitus že v tretji ali celo četrti fazi, ko se zaradi infekcije pojavi smrad, drugačen od tistega, ki je posledica otežene higiene, in ki bi moral biti za zdravstveno osebje alarm za predčasno odstranitev mavca, a je po mnenju višjega sodišča v tem primeru odločilno vprašanje, ali je tožnik poleg tega, da je potožil o smradu, zdravniku povedal o svojih bolečinah oziroma ali ga je ta o njih povprašal.