Pesimisti bi dejali, da so obdobja miru zgolj časovni otočki, med katerimi se akterji repozicionirajo, Skozi človeško zgodovino so postajale vojne čedalje bolj smrtonosne in krvave, orožja bolj destruktivna in posledice dolgotrajnejše. Vpričo poglabljanja konflikta na Bližnjem vzhodu, kjer je duh že davno pobegnil iz steklenice, so na površje priplavali prvi konkretnejši strahovi, da smo se znašli na robu tretje svetovne vojne. Vendar bi se morali pred sodbami najprej vprašati, zakaj se danes sploh borimo. Medijska slika sodobnih vojn ves čas slika plemenite povode za spopad, kot so uničevanje kemičnega orožja, zaščite ogrožene manjšine, preprečevanje ekoloških katastrof. A to je le medijska slika, resnica je slehernikom nedosegljiva, če se ne zatečemo k vzročno-posledičnemu sklepanju in se prisilimo videti širšo sliko.
Ta spoznanja so šele strašljiva, saj postane očitno, da smo že globoko v vojni, ki pa ni klasična pokajoča vojna, pri kateri se sovražniku zre v oči, temveč potuhnjena skrita, ki jo vodi finančna elita ob podpori držav. Finančna kriza je razkrila, da države ne služijo več svojim prebivalcem, temveč so postale orodje nadnacionalnih elit, ki z njihovo pomočjo kradejo državljanom – kdo je plačeval nasedle investicije bank, čigavo lastnino je začela prodajati prejšnja vlada in kako je bila glavna kuharica nagrajena?
Očitno sta prav sociala in javna last postali poslednja studenca, nad katera se zgrinjajo jastrebi kapitalizma. Zanimajo jih viri, predvsem voda in hrana (semena), in infrastruktura. Neživljenjska logika kapitalizma, da lahko stvari neprestano rastejo in se akumulirajo, je rušilna moč sodobnega sveta in najbolj destruktivno orožje, kar ga premore človeštvo. V tej luči nas ne preseneča žalostno razkritje, da se je v zadnjih 40 letih prepolovilo število živali, ki živijo na našem planetu. A smo ljudje preveč apatični, da bi razumeli grozo tega podatka, in se počutimo nemočne, da bi ukrepali. Ta občutek nemoči nam je bil privzgojen že v vrtcih in šolah, nanj nas opominja televizija. Če so nekoč kapitalisti gradili delavska naselja, si morajo danes delavci sami poiskati dom, če so nekoč zmagovalci pokopali poražence, si danes grobove kopljemo sami.
