LJUBLJANA – Predsednik uprave Nove Ljubljanske banke (NLB) Janko Medja je pretekli četrtek v izjavi za časnik Delo zagotavljal, da bo tokratna dokapitalizacija NLB v predvideni višini 367 milijonov evrov ključni mejnik pri prenovi poslovanja naše največje državne banke. Ključni mejnik? Medja je še dejal, da upa, da bo predvčerajšnja skupščina NLB minila brez zapletov. Približno tako, kot je on še pred enim tednom upal, se je tudi zgodilo: na skupščini je Slovenska odškodninska družba (Sod) kar ad hoc v imenu države predlagala in tudi dosegla zamenjavo dozdajšnjih članov nadzornega sveta.
Vladni Sod je vnovič dokazal, kako zelo netransparentna je (še vedno) slovenska država, saj je zamenjavo predlagal šele na skupščini. Mimogrede, država za novo dokapitalizacijo NLB ne bo namenila »samo« 367 milijonov evrov, marveč že zdaj (za zdaj?) kar 500 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Tudi ta zapitek bomo v resnici plačali vsi državljani, četudi nimamo nobenega vpliva na to, kako bo NLB porabil pol milijarde evrov.
V Sloveniji ni nobene volje, da bi kaj spremenili
Izkušena norveška bančnica Marianne Økland, ena izmed tistih, ki so jih na skupščini NLB razrešili, čeprav je napovedovala celo spopad s korupcijo v slovenskem bančništvu, je predvčerajšnjim, kot so poročale Finance, razočarano pripomnila: »V Sloveniji očitno ne moreš biti neodvisen. V Sloveniji ni nobene volje, da bi kaj spremenili.« Poleg tega so na skupščinah NLB (in NKBM) sprejeli tudi odločitev, da bo smela uprava državne banke s privolitvijo nadzornega sveta po novem ob dokapitalizaciji izključiti (odvzeti) prednostno pravico vseh delničarjev razen države ali z njo povezanih oseb. Res je, tak poseg je dopusten v dramatičnih razmerah.
Nikar se prehitro ne veselite, da je to najbrž zadnja dokapitalizacija, ki jo namerava politika uresničevati na vaših ramenih. Ne, ne gre samo za dokapitalizacijo na dokapitalizacijo na dokapitalizacijo. Točno, nezadržno se približuje tudi čas, ko nas bodo udarile tudi posledice tako imenovane slabe banke: julija naj bi se zgodili prvi prenosi slabih terjatev, ki so posledica insolvenčnih postopkov in ki naj bi skupno tehtale milijardo evrov, z bank na slabo Družbo za upravljanje terjatev bank. Če v tem hipu morda še dokončno ne velja, da usode slovenske države ni mogoče več ločiti od propada slovenskih državnih bank, to še ne pomeni, da to ne bo veljalo morda že jutri.
