Še vedno nisem prepričan, da gre pri nemirih v Mariboru in nesrečnem projektu Evropske prestolnice kulture za neprimerljiva in nepovezana dogodka. Odnos Maribora do kulture je zelo specifičen in večinoma gre skozi želodec, kar dokazuje prebujena Poštna ulica. Ne bi me presenetilo, če se je, prav zaradi povečane intenzivnosti kulturnega vrveža, Maribor pred slabim letom vsaj za trenutek prebudil iz dremeža, v katerega je očitno ponovno zdrknil. Istočasno je spodbudna dediščina obupne situacije, v kateri se je mesto znašlo, prebujena zavest, da morda za nastali položaj niso v celoti krivi drugi. Dopustna je postala možnost, da leži del odgovornosti tudi na Mariborčanih samih.
Na primer, nedavno sem se udeležil odličnega koncerta v središču Maribora, ki ga je obiskalo mogoče pet ljudi. Šlo je za brezplačen nastop! To ni bilo prvič, saj v Mariboru ni redkost, da je na odru več ljudi kot pod njim. Na prej omenjenem koncertu je mlada natakarica s pogledom preletela prazne mize in rekla, da je ne preseneča, da so vsi veliki koncerti v prestolnici, ko pa je Maribor ob večerih mesto duhov. Živijo le še masovne pijanke za dislocirano študentsko diasporo na obrobju mesta, ki prisega na zabavno glasbo in ji niti na kraj pameti ne pade, da bi odložila suho salamo in zašinek ter šla v center. Mariborska mladina se že desetletja zanemarja, ni vzgojena v duhu obiskovanja prireditev, potopljena je v naftalin dobrih starih časov.
Mestne oblasti že desetletja nimajo interesa in vizije, da bi Mariboru dovolili prenujno menjavo generacij. Stari prdci se oklepajo svojih stolčkov in skrivajo za nastavljenimi marionetami in poskočki. Pravila igre so še vedno ista. Ne preseneča, da mesto leto za letom izgublja svoje najboljše kadre. Mladi in sposobni v Mariboru nimajo kaj iskati, za njih ni prostora. Tista redka središča odličnih posameznikov, ki še vedno vztrajajo, so odrinjena, prepuščena praznim obljubam in vesela drobtinic. Za začetek bi bilo treba zbrcati osemdeseta v rit, aretirati frizerske salone, nedeljska športna druženja, izbore za miss in ponedeljkove amnezije. Mesto bi lahko obetavnim mladim posameznikom ponudilo stanovanja, ateljeje in dalo na razpolago obstoječo infrastrukturo. To je iskrica, ki jo potrebujemo!
