LJUBLJANA – Tega, da so si sindikati v pogajanjih z vlado izborili zgolj zmanjšanje vladnih načrtov za krčenje sredstev, Branimir Štrukelj, generalni sekretar Sviza in predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije, ne ocenjuje za zmagoslavje sindikatov nad vlado. Še več, v intervjuju za revijo Mladina je predlagal razpravo o smiselnosti socialnega partnerstva in delovanja sindikatov.
Socialno partnerstvo ali konflikt?
Sprašuje se, ali se v času, »ko se moramo odpovedovati socialni državi in se plače znižujejo, še gremo socialno partnerstvo. Je bolje, da gremo v konflikt in rečemo, da ne odstopamo in da se bomo borili za vsako ped socialne države? Smo na odločilni točki v slovenskem sindikalizmu.« Dodaja, da je treba ustaviti proces »sindikalne fragmentacije« in odpreti razpravo o združevanju, povezovanju sindikatov.
Povezovanje in razprava pa bi po njegovem mnenju tudi omogočila premostitev navideznega konflikta med delavci v javnem in zasebnem sektorju, ki ga ustvarjajo predvsem lastniki kapitala in politika in s tem omogočajo obvladovanje enih in drugih delavcev. »Med nami ni bistvene razlike. Vsi so izkoriščani, vsi imamo v krizi manj, vsem se je vzelo. Vsem je skupna nujnost spopada za socialno državo,« pravi Štrukelj še za Mladino.
Na očitke, ki so med pogajanji in po njih letele na račun sindikatov, češ da se ne zmorejo soočiti z realnim stanjem javnih financ in s tem, da je bil v krizi bolj prizadet zasebni kot javni sektor, pa je za Mladino odgovoril, da so očitki, da sindikati niso kooperativni, pavšalni in da ne zdržijo resne analize. »Po moji presoji smo bili še preveč kooperativni. Pristajali smo na tako imenovano postopno popuščanje, ki je privedlo tudi do kritičnih odzivov članstva.« Pravi, da je čas krize prinesel sindikalni ekonomizem, zastopanje ozkih interesov glede plač posameznih skupin. To se v javnem sektorju kaže v nastajanju poklicnih sindikatov, ki se osredotočajo na zelo majhen problem, torej na plače zdravnikov, carinikov … »Slepi pa so za celotno sliko, torej da se praktično razpušča socialna država in da se kriza rešuje na račun zniževanja plač vseh delavcev, tako v zasebnem kot v javnem sektorju.«
Priznava, da je imela napoved protesta pred vlado izjemen vpliv na pogajanja, »bistveno večji, kot je videti od zunaj. Taka fizična manifestacija bi bila izrazita nezaupnica tej vladi. Menim, da je presodila, da ne morejo prek tega, kar smo rekli, da je še sprejemljivo.«
Odgovora nima
Štrukelj je prepričan, da so sindikati tisti, ki so preprečili večje socialne razlike med državljani in državljankami. Ob tem priznava, da je problem prekarnih delavcev »eden ključnih problemov, ki jih sindikati v tem trenutku ne znamo ustrezno rešiti. Ne znamo jih aktivirati tako, da bi lahko nastopili v skupnem boju za boljše delovne razmere. Ne znamo postaviti politik, ki bi delovale v tej smeri. Cilj je seveda jasen, torej da prekarnosti ne bi imeli. Na drugi strani pa je nekoliko upravičen tudi očitek, da se borimo zgolj za delavce, ki imajo redna delovna razmerja, kar pomeni, da poglabljamo razlike. To je problem, ki ga je treba rešiti. Ta trenutek nimam pravega odgovora na to.«