Oni dan sem hodil po opuščenih Agroindovih vinogradih. Kar 300 hektarjev jih je usoda prepustila zaraščanju. In nihče nič. Kmetje bi vzeli vsak svoj kos v najem, pa menda niso rešeni papirji in seveda ni mogoče.
Grozdi zelena, pinele, malvazije, merlota, barbere... so obviseli na trsih kot od dežja, vetra in sonca zmahana motovila. Redkejše, drobne jagode grenko spominjajo, da je še lani tu zraslo precej vina. Slaba tolažba ob tem, da opuščene, zaraščajoče se terase nikogar posebno ne begajo. Nobenega joka ni slišati, nikjer nikogar, kot da vinogradi niso več ključni, ampak dogajanje tam nekje v nekih zlikanih pisarnah, kjer se z motikami in škropilnicami seveda ne ukvarjajo. In noben štrajk niti denar ne bi pomagala. Spominja na modernistično sceno, kjer je treba stvar iskati v nelogiki, tako kot največji trgovec na svetu Ali Baba nima nobenega skladišča, največji prevoznik pa nobenega avtomobila. Po spominu je priplavala izkušnja izpred let, ko sem kampiral na Kolpi in so mimo priveslali študentje v novem, napihljivem kanuju.
»Kupili smo ga prek interneta iz Francije!« Kako lahko čoln kupiš brez otipa? Če si upaš, si očitno v prednosti. Stanovanja lahko kupuješ in prodajaš, ne da bi kar koli vedel o električni napeljavi, ceni oken, ometih... avtomobile, ne da bi imel veliko pojma o delovanju motorja. Če si seveda upaš. Nakladancija prenese vse, tako kot papir. Žal pa iz tega nikoli nič ne zraste. Predlani sem srečal možakarja, lastnika inženirskega podjetja za elektrifikacijo zahtevnejših stavb, ki mi je priznal: »Propadli smo, ker nismo nič delali. Sedeli smo v kavarnah, se pogovarjali o najemanju kreditov in denar metali skozi okno. Pozabili delati.« Zdi se da je razkorak med konkretnim sajenjem in prodajo koruze ali barvanjem spalničnih vrat in fiktivnim svetom naokoli vsak dan večji. S ponudbo za barvanje vrat se šef ukvarja skoraj enako dolgo kot s samim šmirglanjem in pleskanjem. Od desetih prodanih žemelj dobi kmet le eno polovičko. Vse skupaj spominja na hčerke hulivudskih zvezd, ki prav zato menda drugače ne znajo živeti. Dokler seveda ne treščijo na zemljo. In ne vedo več, kaj bi!
