Iz mesta, kjer sem nazadnje pil na runde, v najlepšem kraju na svetu, jasno, so v 90. letih gostje začeli odhajati. Na horsu. Eni zaradi droge niso več družabno funkcionirali, drugi so šli po svetu – v odvajalne skupnosti, kakšen nesrečnež s preveliko dozo lažne sreče v žili je umrl. Niso odšli prav od omizja, ampak vsake toliko smo lahko slišali ali opazili, da je koga zmanjkalo.
Le robe ni nikoli zmanjkalo, ne glede na posamične tragedije in kljub temu da se je v rudarskem mestu z manj kot 7000 ljudi moralo vedeti, kdo so dilerji smrti. Kljub temu ne pomnim, da bi kifeljci koga zares prijeli. Če je že prišlo do racije, izplen – džojntov – ni zadostoval niti za izobraževanje policistov o razlikah med mehkimi in trdimi.
Tradicionalni šankisti, taki, ki grejo na pir ali špricar, so se čudili neučinkovitosti, pa so jih poznavalci podzemlja podučili: policija čaka. Na velike ribe. In je čakala in čakala, velike ribe pa si same od sebe seveda niso nataknile trnka. Še naprej so se bahavo vozile v limuzinah, ki so jih poganjali heroin, kokain in druga trda goriva, naši modri angeli pa so se hvalili s skalpi malih proizvajalcev trave (medtem so marihuano marsikje v razvitem svetu legalizirali).
No, potem se je zazdelo, da je po jato požrešnih velikih rib vendarle priplaval ribič z dovolj veliko in trdno mrežo – Balkanski bojevnik. A je naše supersodstvo po dveh letih z ujeto četico v priporu veleumno ugotovilo, da je mreža strgana. Da ne drži vode. Fantastična, predvsem pa hitra ugotovitev. Domnevni kapitalci so z nasmeški odplavali, obsodili so le štiri tako imenovane kurirčke, pa še te so morali po obsodbi spustiti na prostost. V procesu stoletja je tožilstvo zanje pozabilo zahtevati podaljšanje pripora?! Tako so lahko v miru razmislili, ali bi šli sedet ali bi raje zbežali. Eden med njimi, tisti z desetimi leti kehe, se je za čuda odločil, da bo še malo zunaj. Niti svojemu odvetniku menda ni povedal, da jo pocvirna. Ti, ti!
Akcijo Balkanski bojevnik bi morali preimenovati v Balkanski organi.
