Pomladanski meseci so čas vasovanja in združitve, narava se otrese dolge težke zime in pozdravijo nas prvi popki deklet. Niti negibni zlovešči oblaki, ki nam visijo nad glavami, ne morejo ustaviti ptičkov, da si ne bi cefrali perja v svojem plesu, ne, življenje gre naprej, ne glede na vse. In tako je tudi prav. Se spomnite naše prav posebne pomladi, leta nazaj, ko smo bili sprejeti pod modro zastavo, da se nam je od ganjenosti tresla bradica, medtem ko smo gledali v tiste rumene zvezdice, ki plešejo kolo enotnosti in skupne blaginje? Pa potem pozneje, ko nam ni bilo več treba v menjalnico in se je podražila kavica? To so bili časi. Zdaj pa lahko malce pokroviteljsko opazujemo naše sosede, kako previdno korakajo proti vratom obljubljene dežele, in se veselimo neskončnih minut cenejših telefonskih pogovorov. To je sploh prvo, kar nam pade na pamet. Druga misel pa je že grenka kot travarica – kaj, če jih bo ljuba Evropa imela rajši kot nas? Pa tako pridni smo, res se trudimo, a vendar ni videti, da bi nas znala ceniti. Zadnje čase se še toliko težje otresemo občutka, da nas sploh ne ceni, morda zato, ker nas je raztrgala na rezervne dele in le še čaka, da se dokončno zasmradimo in privabimo mrhovinarje. Naši vrli vodje so prepričani, da je tako prav, saj bomo šele potem pridni, kot se spodobi, ko bomo pometali ceste, da se bo lahko udobneje peljala na morje. Mi bomo zrli v izpuhe in praznili smetnjake, Hrvati pa bodo opazovali, kot že toliko let, kako žveči ribe in jo peče hrbet. In tako je tudi prav.
Slovenija je imela svojo pomlad, Hrvati pa imajo svoja poletja in nimamo se kaj pritoževati. Nova Evropa ni nič drugačna, kot je bila vso zgodovino, ostaja plodna mati, nenasitna in maščevalna ljubimka, ki vsako novo rojstvo proslavi z ognjemetom, nato pa si s serveto obriše ustnice, kot bi to storil Kronos. Taka so pravila igre, ko strasti presežejo vrhunec in se izlijejo sokovi, in spet malo boli, se tudi glava začne bistriti. Ptičkov ne zanima več okrasno perje, lev se uleže v senco in čaka na malico, mi pa bomo prežali na izraz soseda, ko bo na koncu poglavja ugotovil, da zapeljivka Evropa nosi enodelne kopalke in ima ledeno hladen pogled. Opazovali in se rokovali sami s seboj.
