Tisti dan sem se poslavljal od krajev, kjer sem živel vse od operacije križnih vezi. A šele danes mi je jasno, da sem ta septembrski dan našel – svojo prihodnost. Ko sem se takrat na Opekarski dobil z Alenom, seveda še nisem slutil. Tudi ne, ko sem mu izdal na lepem nekaj, česar niti najbližjim ne bi. Vedel sem, da je imel tudi on na las podobno in trpko izkušnjo, zato mi je bilo še lažje spregovoriti. Človek, ki izgubi določeno breme, lažje jadra naprej. Brez odvečnega nahrbtnika sem se zato ustavil še pri Julči, saj res, kako je že ime tistemu, ki ob večerih tam tako lepo jodla? Neznanec, če bereš to, se javi!
Takole razigran sem plul dalje. Do Vela, kjer je nekdo razlagal, kako je njegov oče, ki je menda dobro poznal Kardelja, pretepel njegovo mamo, prvič, ker ga je branila, in drugič, ker je po prvem udarcu zajokala, res ni bilo daleč. Neprilagojenega sina so želeli spraviti v dom. »V kakšen dom?! Pa saj ima svoj dom!« je rohnel upokojeni polkovnik. »V popravni,« so mu obrazložili. »Ste zmešani, kaj bo tam popravljal?!« Pijančkovega sina so sicer hudo razvajali. To nikoli ni dobro. Človek je danes na socialni podpori. Ne znajde se več.
Še prej sta me imela starejša gosta, ker sem se menda tako čudno muzal, za kradljivca koles. »Kaj me tako čudno gledata?!« Naposled smo ugotovili, da sta se krepko zmotila. Eden je bil v mladosti član savske bande, drugega, po rodu iz Zasavja, so prav tako prestavljali iz popravnega v popravni. Umirile so ga šele borilne veščine. Če ga ne bi, le malo je manjkalo, sem izvedel, bi nekoga ubil. V daljšem pogovoru sta spoznala, da imata na drugi strani povsem spodobnega in iskrivega sogovornika, ki mu je tisti večer jezik nasploh dobro tekel. V dobri veri, da se še kdaj snidejo, so si podali roke, drž se, stari, dobimo se naslednji teden! Dobili se nismo nikoli.
Izgubila sta se namreč v temni noči. Gorele so le še ulične svetilke. Toda niti lucidna natakarica Tana ni mogla vedeti, da sem bil v tistem le še kanček od svoje prihodnosti. Ta je ženskega spola. In se je začela razgrinjati, šele ko sem v Aniki srečal starega znanca, ime mu je Domen. Pri njem radi gledamo nogomet. Včasih igramo tudi tenis. »Pa kje si ti?« me je vprašal ta odlični saksofonist in se zazrl v mojo prihodnost. Tudi sam sem jo že videl. Čutil še ne. »Je tvoja?« sem ga vprašal. Ni bila. Zdaj je moja. Človek, ki izgubi
določeno breme, lažje jadra naprej.
