LJUBLJANA – Dr. Kozma Ahačič je 40-letni jezikoslovec, ki je napisal prvo novo slovensko slovnico po znameniti slovnici dr. Jožeta Toporišiča iz danes že davnega leta 1976. Kratkoslovnica za osnovnošolce in Slovnica na kvadrat za dijake sta priročnika, ki smo ju res dolgo čakali.
Namestnik predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in profesor na Univerzi v Novi Gorici, sicer pa tudi pobudnik in urednik slovarskega portala Fran nam je pojasnil, kako se je odločil za ta podvig.
Bo slovenščina preživela glede na to, da se najstniki med seboj pogovarjajo, si pošiljajo sporočila v angleščini?
Bo preživela. Pravzaprav najstniki ne komunicirajo v angleščini, ampak v slengu, ki pa je bil vedno zaznamovan s tujejezičnimi izrazi. Že stari Rimljani so se pritoževali nad mladino, da preveč rabi izraze iz drugih jezikov, npr. iz stare grščine, ko se pogovarja med seboj. Po mojem mnenju ni tak problem, če imajo mladi v medsebojni komunikaciji svoj jezik, svoj sleng. Od nekdaj so ga imeli, samo danes je bolj opazen in bolj globalen, ker se je sproščena komunikacija preselila tudi v pisno obliko na družabnih omrežjih. Pomembneje je, da znajo ob pravem trenutku uporabiti tudi okoliščinam primeren jezik.
Bomo postali dvojezični kot denimo v času Avstro-Ogrske?
Zaenkrat nič ne kaže v to smer. Edino v jeziku znanosti bomo morali paziti, da ne pozabimo na slovenščino.
Od slovnice prof. Jožeta Toporišiča do vaše slovnice za osnovne in srednje šole je minilo kar 41 let. Obdobje se zdi predolgo. Imamo dovolj slovničarjev?
Strokovnjake smo imeli in jih tudi imamo, res pa je, da se iz določenega strahospoštovanja do profesorja Toporišiča nihče ni lotil povsem nove slovnice. So pa sestavljali različne priredbe, ki so se naslanjale na njegovo izhodiščno slovnico. Mojih slovnic sicer ni smiselno primerjati s Toporišičevo. Njegova je bila namenjena znanstveni rabi in predavanjem na fakulteti. Ravno zato so jo mladi včasih doživljali kot prezapleteno, tudi v poenostavljenih različicah. Moji slovnici pa sta napisani samo za tiste, ki slovnic ne potrebujejo za profesionalno rabo: za osnovnošolce, srednješolce in tiste, ki jih jezik zanima kar tako.
Sicer pa je v minulih desetletjih nastalo nekaj zelo dobrih slovenskih slovnic za tujce, ki se niso naslanjale na Toporišičevo – največ prav v angleščini. Ob tem moram poudariti, da se je nekje od objave druge izdaje slovnice Antona Janežiča leta 1864, torej že v 19. stoletju, med Slovenci usidralo prepričanje, da mora biti slovnica slovenskega jezika ena sama. V drugih državah, denimo v Franciji, je nekaj samoumevnega, da je sočasno na voljo več slovnic z različnimi naslovniki in z njimi prilagojeno vsebino. Upam, da bo tudi v Sloveniji tako.
Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat sta priročnika, ki ju do zdaj osnovnošolci in dijaki niso imeli.
Vsak narod potrebuje znanstveno, akademsko slovnico, hkrati pa slovnice denimo za šolsko rabo, za splošno rabo, za tiste, ki se slovenščine učijo kot tujega jezika, in podobno. Slovnic mora biti več. Zato simbolno ni nepomembno, da sta izšli kar dve naenkrat.
Bo njuna raba v šolah zdaj obvezna?
Danes, kot veste, nihče ne more nikogar prisiliti v rabo kakega priročnika. Upam, da bodo slovnico učenci in dijaki uporabljali skupaj s svojimi učitelji. Hkrati si želim, da bi imeli vsi Slovenci doma kako slovnico in jo občasno prelistali. Ne ker bi morali, ampak ker bi se jim zdela uporabna in zanimiva.
Koliko časa ste sestavljali slovnici? Ste ju pisali istočasno?
Pisanje je trajalo šest let. Sprva sem jo nameraval napisati s svojim nekdanjim srednješolskim profesorjem slovenščine Markom Trobevškom. Ker sva bila oba preveč zasedena, da bi se redno srečevala, pa sem se je po kratkem premoru lotil kar sam.
Lahko orišete značilnosti Kratkoslovnice in Slovnice na kvadrat?
Napisani sta tako, da se med sabo dopolnjujeta in nadgrajujeta. Slovnica na kvadrat je tako nadaljevanje Kratkoslovnice, hkrati pa je splošna slovnica za neprofesionalne uporabnike in tudi priročnik za učitelje v osnovni šoli. Obe sta napisani z željo, da bi bili čim bolj enostavni za branje, čim bolj pregledni in da bi vsebovali čim manj definicij in strokovnih izrazov. Poleg tega sem zbral v Slovnici na kvadrat številne zanimivosti, ki bodo, upam, pokazale bralcem, kako zanimiv je naš jezik. Slovenščino večkrat primerjam s tujimi jeziki, saj se slovnice učimo tudi zato, da bi lažje usvojili tuje jezike. Zbral pa sem še najpogostejše jezikovne napake, ki se nam pripetijo pri pisanju, in jih ustrezno pokomentiral.
Kakšna je pri nas razlika med knjižnim in pogovornim jezikom, je razkorak večji kot denimo v francoščini ali nemščini?
Mislim, da je razlika podobna kot drugje v Evropi. Je pa slovenski pogovorni jezik v primerjavi s slovenskimi narečji zelo slabo raziskan. Veliko vprašanje je celo, ali imamo Slovenci res en sam splošnopogovorni jezik.
Kaj se dogaja z dvojino? Jo izgubljamo?
Pogovorni jezik vedno teži k poenostavljanju, od tod izhajajo tudi nedoslednosti pri rabi dvojine. Vendar pa nas lahko do neke mere lahko tolaži dejstvo, da na take primere naletimo že v 16. stoletju, pa se je dvojina vendarle obdržala do danes.
Zakaj nekatera imena mest slovenimo, denimo Čikago, drugih pa ne, kot denimo New York? Zakaj se moramo kar naprej ukvarjati z izjemami, ki si jih je nekdo zamislil?
Pravzaprav je to bolj vprašanje za vaše lektorje. Pravopisni priročnik dopušča rabo obeh variant: Chicago in Čikago, saj obe najdemo v rabi. Oboje je torej prav, vsak lahko izbere obliko, ki mu bolj ustreza.
Koliko ste jezikoslovci pripravljeni poslušati javnost glede na to, da so bili v zadnjega pol stoletja poleg simpatičnih tudi čudni predlogi. Denimo mesni krof za hamburger pa morda simpatični hrustopek za kreker, pa vrženček za žeton za avtobus, nakolenčnik za prenosni računalnik, razpočnica za žemljo...
Takšne besede seveda lahko kdo predlaga, vendar se običajno ne primejo med ljudmi. Jezikoslovci pa moramo poslušati javnost, Martin Luther bi rekel, da moramo »gledati ljudem usta, ko govorijo«. Hkrati moramo seveda poslušati tudi »dvor«. Jezikoslovci naj bi jezik opisovali, in ne ustvarjali. Vsi današnji priročniki se tako izdelujejo zgolj na podlagi realnega gradiva, ki ga zbiramo v obliki korpusov, ogromnih zbirk besedil, ki jih lahko obdelujemo. Res pa je, da ni bilo vedno tako. Nekdaj so jezikoslovci čutili dolžnost, da jezik soustvarjajo in s tem neposredno usmerjajo njegovo rabo. Mladi jezikoslovci tega ne želimo več početi. Seveda pa to ne pomeni, da ne znamo ceniti lepega jezika.
Se spomnite bizarnega slovenjenja vulgarizma v k...rec namesto k...rac v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, čemur smo se vsi posmehovali, saj nihče ni nikoli tako govoril.
To je spet drug problem. Ker je v govoru najpogostejša oblika k...rc, je zapis s končnico -ec posledica tega, da so slovaropisci poskušali besedo poknjižiti. A se ni obneslo. Če pogledamo sodobna besedila, bomo videli, da prevladuje oblika k...rac, sledi ji oblika k...rc, poknjižena oblika k...rec pa se rabi zelo zelo redko. No, pa naj kdo reče, da je jezikoslovje dolgočasno! (Smeh.)
Kako se je slovenski jezik spremenil v 40 letih?
Kakih revolucionarnih sprememb v slovnični zgradbi sicer ni bilo, so pa določene razlike. Še posebno me je presenetilo, da se različice posameznih zaimkov vse manj rabijo. Če je bilo pred desetletji še običajno reči v dvojini tako ti lepi ženi kot te lepi ženi, danes rabimo obliko te precej redkeje.
Glede na to, da sestavljate slovar slovenskega jezika v 16. stoletju, kako smo govorili takrat?
V govoru smo rabili že vsa slovenska narečja razen rovtarskega, ki se je oblikovalo v 17. stoletju. Slovenski knjižni jezik 16. stoletja je sicer že precej podoben sodobni slovenščini, a ga brez priročnikov ne moremo razumeti v celoti. Imel je že več kot 20.000 besed. Mnoge glagole so na primer oblikovali na podlagi nemščine, zato imajo velikokrat povsem drug pomen, kot bi lahko sklepali na prvi pogled (gorivzeti npr. pomeni 'sprejeti' po nemškem aufnehmen, kjer auf pomeni 'gori', nehmen pa 'vzeti'). Nekatere značilnosti Trubarjevega zapisa slovenščine so preživele vse do danes. Ker je Trubar na primer besede, kot sta volk ali delal, izgovarjal s trdim l (poznamo ga iz današnje srbščine in hrvaščine), jih je tako tudi zapisal. Zato v takšnih besedah še danes pišemo l, čeprav jih izgovarjamo drugače.
Kakšno je zanimanje za slovensko slovnico med dijaki, študenti in širše?
Mislim, da premajhno, sicer se ne bi lotil pisanja. Zelo me tudi žalosti, da nekateri slovnico dojemajo kot nekaj groznega. Slovnica je izjemno prijetna in zanimiva reč! Takšna zadrega pred slovnico verjetno izhaja iz tega, da mnogi v šolah niso dobili ustrezne jezikovne samozavesti. Če si sposodim primerjavo iz geografije: po osnovni šoli ni nujno, da čisto vsak učenec pozna čisto vse države na svetu in njihove lastnosti. Pomembno pa je, da pozna svet v celoti. Da si predstavlja globus in kontinente na njem. Tu vidim vlogo novih slovnic. Da bosta pokazali, kaj je bistveno in kaj lahko pozabimo. Kaj je v slovnici svet in kaj so posamezne države.
Pa za slovenski jezik na splošno?
Tudi tu zanimanje je. Za to skrbimo tudi jezikoslovci, saj se poskušamo prek novih tehnologij čim bolj približati ljudem. Naj spomnim na spletni portal Fran (www.fran.si), kjer so zbrani in dostopni vsi pomembnejši slovarji in priročniki slovenskega jezika. Zelo odmevna je tudi Jezikovna svetovalnica Inštituta za slovenski jezik, kjer lahko zastavimo vprašanje in dobimo odgovor strokovnjaka. Torej, slovenščina živi, marsikaj gre sicer narobe, a vse skupaj vendarle v pravo smer. Pred leti je bila v državnem zboru sprejeta tudi Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko, v katerem so popisane vse bistvene stvari o tem, kako ravnati s slovenščino. A za zdaj za vse potrebe ni denarja.
Koliko je sploh bilo in je v znanstvenih krogih zanimanja za slovnice malih narodov po Evropi, svetu?
Zanimanja je bilo kar nekaj že od nekdaj, morda včasih celo več, saj so bile slovnice napisane v latinščini ali nemščini. Znani filozof in matematik Gottfried Wilhelm Leibniz je tako v 17. stoletju izkazal veliko zanimanje za Bohoričevo slovnico Proste zimske urice. O njej je govoril s kolegoma iz Anglije in Nemčije, poslal jo je tudi švedskemu prijatelju, ki se je zanimal za slovanske jezike. Odmevale so tudi mnoge druge slovnice. Primerjalno slovnico Frana Miklošiča iz 19. stoletja citirajo še danes povsod po svetu. Pravzaprav sem vedno znova presenečen, ko opažam, kako veliko tujih strokovnjakov se zanima za slovenščino. Pri neki mednarodni reviji sem na primer sourednik z Grantom Lundbergom, Američanom iz države Utah, ki je doktoriral iz slovenskih narečnih govorov okrog Haloz. Razstava o slovenskih slovnicah, ki sva jo pripravila z Mojco Smolej konec leta 2015, pa že več kot eno leto potuje po vsem svetu – in zanimanja ni nikjer malo.
Kakšen je vaš občutek, ko prebirate nove slovenske romane, poezijo. Postaja slovenski jezik zaradi globalizacije vsak dan revnejši ali bogatejši?
V novih generacijah imamo nekaj izjemnih pesnikov in pisateljev, je pa res, da je današnja produkcija romanov in pesniških zbirk neprimerljivo večja, kot je bila pred sto ali dvesto leti. Pravih talentov pa je približno enako število.