Slovenstvo 
je zanj svetinja

»Boris Pahor je živ spomenik in ima pravico provocirati,« pravi njegova italijanska biografinja Cristina Battocletti. To temu velikemu tržaškemu pisatelju priznava še marsikdo. A pogosto tudi z nelagodjem, kajti Boris Pahor zna biti precej nepopustljiv, včasih ne najbolj takten, ampak, kot rečeno, kot živ spomenik z mnogimi trpkimi izkušnjami, ki mu jih je prineslo življenje v totalitarnih sistemih, si to lahko privošči.

Kapitalizem je totalitaren

»Fašizem je Rim, nacizem je Berlin, komunizem, kakršen je bil s svojimi taborišči, je Moskva, kapitalizem pa je v bistvu totalitarizem, ki ga ne moremo nikamor postaviti, ker je pravzaprav povsod,« pravi o sodobni dominaciji kapitala, bank in borz. »In ko se pri kalkulacijah ušteje, nastane totalna tudi kriza.« Prav danes praznuje 99. rojstni dan. Njegov korak je še vedno čil in odločen, misel pronicljiva, besede ostre, vera v narodnost kot primarno socialno identiteto pa neomajna. Tako zelo, da bi zato spremenil slovensko himno, ker ne časti lastnega naroda, ampak sosede. Marsikoga je razburil tudi z negodovanjem nad izbiro temnopoltega Petra Bossmana za piranskega župana.

Oblastnikov ne mara

Pahorjeva literarna dela so prevedena v deset različnih jezikov; najznamenitejša je seveda Nekropola, presunljiva knjiga o času, ki ga je preživel v nemškem koncentracijskem taborišču, napisana že davnega leta 1967, a ponovno odkrita in zares čaščena pravzaprav šele danes. Prešernovo nagrado je dobil leta 1992. Nobelova nagrada – pobud zanjo je bilo doslej že precej – mu še vedno uhaja. Nekaj križev je pri Pahorju tudi z drugimi priznanji. Poklonila se mu je Francija z redom legije časti ter lani še z znakom komturja v umetnosti in humanistiki. Avstrija mu je dala častni križ za znanost in umetnost, najvišje priznanje, ki ga lahko za ozaveščanje o nevarnostih fašizma dobi tujec. Italijansko priznanje je zavrnil, ker tržaški župan ni želel omeniti njegovega nasprotovanja fašizmu. V Sloveniji ga je za častnega meščana razglasil Maribor, Ljubljano pa je Pahor 2010. – istega leta je postal Delova osebnost leta – zavrnil, ker se je po njegovem mnenju po prvi svetovni vojni do slovenske Primorske vedla mačehovsko.

Ja, Boris Pahor do oblastnikov ni ravno nežen. Oblast pa tudi ni bila vedno nežna z njim. Hud trn v peti komunistični oblasti je bilo njegovo prijateljevanje z Edvardom Kocbekom. Ko je leta 1975 izšel njun intervju, v katerem je Kocbek spregovoril o povojnem poboju domobrancev, so Pahorju za tri leta prepovedali vstop v Slovenijo. Vrnil se je šele na Kocbekov pogreb leta 1981.

Kaj bi jim povedal Kristus

Nekateri so Pahorju zaradi njegovega pisanja v po njegovem od matice pogosto povsem pozabljenem zamejstvu očitali simpatiziranje z domobranstvom, a dlje od resnice ne bi mogli biti. Tako kot Pahor strastno opozarja na spregledano vlogo tigrovcev, je strasten tudi pri nasprotovanju zgodovinskega opravičevanja domobranske vloge. »Njihov boj proti osvobodilnemu boju je bil boj za oblast, kakšen boj za Kristusa proti ateistom! Ubogi Kristus, če bi on lahko komandiral, bi jim tudi eni dve povedal o tem, koliko je ura!« Boga je izgubil že v najstniških letih, v katerih se je že začela kazati njegova uporniška nrav. Obiskoval je namreč koprsko semenišče, trdnjavo italijanstva, tam bi že skoraj izgubil svojo narodno identiteto in pozabil svoj jezik. Zato je raje odšel, čeprav je ostal brez mature in si nakopal očetov srd.

Slovenstvo 
je zanj svetinja

A v življenju Borisa Pahorja sta narodna identiteta in slovenski jezik svetinji. Ta njegova goreča predanost se že vse življenje kaže v strastni obsesiji s pisanjem. Pravzaprav je vedno živel egoistično, večinoma pravijo tisti, ki se podrobneje ukvarjajo z njegovim zasebnim življenjem, z njegovo družino. Ja, na neki način je to seveda res, a nedavno izdani dnevniški zapiski s preprostim naslovom Knjiga o Radi odstirajo tudi neko drugo plat pisatelja. Z Rado, sestro heroja Stanka Premrla - Vojka, sta preživela burnih, z Borisove strani ne vedno zvestih 50 let. Živela je v senci moževega ega, njegove slave, njegovega oporečništva. Njegovega dela ni komentirala, a bila je, četudi se je morda zdela hladna, tam in mu stala ob strani vse do smrti pred dvema letoma, ko je onemogla po hudi bolezni, stara 87 let. Mož Boris jo je vsak dan, dopoldne in popoldne, obiskoval v bolnišnici. Večinoma se je tja vozil z mestnim avtobusom. Zvesto in predano, a je ob tem seveda pisal naprej. Disciplinirano in goreče. Toliko energije imajo seveda le tisti, ki so zares našli svoje poslanstvo in se mu predali. Naj to traja še dolgo in vse najboljše, gospod Pahor.

Glasujte za osebnost meseca

Avgusta smo predstavili štiri osebnosti 
tedna: Urško Žolnir, Matjaža Javšnika, 
Manco Izmajlovo in Borisa Pahorja. 
Za osebnost meseca avgusta lahko od jutri glasujete na naši spletni strani 
in se potegujete za privlačne nagrade.

Več o glasovanju na: 
www.slovenskenovice.si/osebnost