LJUBLJANA – V Narodnem muzeju Slovenije so predstavili zajetno monografijo o arheoloških najdbah v Mušji jami pri Škocjanu na Krasu. »Pred nami je temeljna in analitična objava depoja iz Mušje jame pri Škocjanu na Krasu, največjega prazgodovinskega depoja z ozemlja Slovenije,« je povedala direktorica muzeja mag. Barbara Ravnik. »V obsežni monografiji, ki so jo pripravili Biba Teržan, Elisabetta Borgna in Peter Turk s sodelavci – knjiga velikega formata ima kar 764 strani –, so v ločenih študijah predstavljene vse zvrsti predmetov, ki so jih odkrili v depoju. Gre za več kot 800 bronastih in železnih predmetov napadalnega in obrambnega orožja, posodja in noše. Akad. prof. dr. Biba Teržan je dodala, da sta Škocjan in Mušja jama eno najbolj zagonetnih arheoloških najdišč v Sloveniji: »To je brezno, in ne jama, v njem je bilo najdeno ogromno število bronastih in železnih predmetov.«
Objavljene so tudi speleološke študije brezna, temeljita zgodovina raziskav in študija o kemični sestavi deponiranih bronastih predmetov. Najdišče je bilo eno osrednjih nadregionalnih svetišč v sredozemskem in srednjeevropskem prostoru v pozni bronasti in zgodnji železni dobi, to je od 13. do 8. stoletja pred našim štetjem.
O jami oziroma breznu lahko na spletni strani divaških jam preberemo strokovno razlago: »Pod vrhom Preval, jugozahodno od vasi Matavun, se odpirajo trije majhni vhodi v 47 m globoko, rahlo poševno vhodno brezno; to se takoj pod podornimi bloki, ki ločijo vhode, zvonasto razširi do 20 m. Na dnu brezna je vhodna dvorana, v kateri je velik stožec podornega grušča. Iz nje vodita dva rova: daljši zahodni velikih razsežnosti se spusti za 33 m in se razširi v dvorano. V južnem koncu dvorane je še 15 m globoko brezno. Na jugovzhod od vhodne dvorane vodi krajši rov. Jama je pomembno arheološko nahajališče. Zaradi vhodnega brezna je dostopna samo jamarjem.«
Os Rim–Dunaj
Kako se začenja zgodba o Mušji jami? Zadnji dan oktobra 1909, še v stari Avstro-Ogrski, se je v vhodno brezno spustil tržaški jamar Pietro Savini. Na površini je naletel na rimsko čelado, kar ga je spodbudilo k izkopavanju. Našel je še sulične osti in fragmentirane bronaste predmete. Najdbe je v odkup ponudil najprej tržaškemu muzeju, ker pa so mu na Dunaju ponudili več, jih je prodal tja.
Naravoslovni muzej Dunaj je nato v letih 1910 in 1911 organiziral izkopavanja v jami. Pod vodstvom kustosa prazgodovinskega oddelka Josefa Szombathyja je dela izvajal Savini. Kot je povedal Peter Turk iz Narodnega muzeja Slovenije, je ta mladi, ambiciozni in prepotentni gospod vso zadevo seveda naredil izjemno zanimivo: »To je zgodba, v kateri spoznamo, kako lahko nekdo, ki želi priti do določene dobrobiti, manipulira z nedolžnim in lahkovernim kustosom. Savini je Szombathyju zelo zagrenil stara leta, saj je bil dunajski kustos skoraj tik pred upokojitvijo.«
Osti jarej iz Okostne jame Druga sočasna najdba izjemnega pomena izhaja iz Okostne jame. Na zgornjem robu bronaste situle iz enega tamkajšnjih grobov je z zgodnjevenetskimi črkami vrezan napis .o..s.tiiare.i. (Osti jarej), ki je najstarejša napisna najdba v Sloveniji. Ta najdba navezuje Škocjan v 4. stoletje pred našim štetjem na venetski prostor severovzhodne Italije, hkrati pa nakazuje zgodnje poznavanje pisave, ki je bilo v tem času vezano pretežno na kultno sfero. |
Raziskali so le majhen del obsežnega nasipnega stožca pod vhodom v brezno. Približno meter globoko so naleteli na okrog 20 cm debelo kulturno plast. Med žganino in živalskimi kostmi je ležalo na stotine večinoma bronastih in tudi železnih predmetov. Tu je bilo napadalno in obrambno orožje, kot so meči, sulične osti in čelade, poleg tega so našli sekire, srpe in nože ter dele noše, na primer igle, fibule, ovratnice, zapestnice in uhan. Odkrili so še kovinsko posodje, to je kotličke in vedra. Najdbe so odpeljali na Dunaj. Po prvi svetovni vojni jih je morala Avstrija skoraj polovico odstopiti Italiji.
V zadnjih desetletjih so se poleg jamarjev v jamo spuščali iskalci zakladov. Tako je nastalo več manjših zasebnih zbirk. Da bi se tako početje preprečilo, je Park Škocjanske jame leta 2003 vhod v brezno zamrežil.
Predmeti spadajo večinoma v časovni razpon od 12. do 8. stoletja pred našim štetjem. Večinoma so razlomljeni, nekateri do nerazpoznavnosti, na mnogih lahko opazimo izpostavljenost visokim temperaturam. Vse to je najverjetneje posledica kultnih opravil pred darovanjem podzemnim božanstvom. Najboljše primerjave za nekatere predmete najdemo na Zahodnem Balkanu, v Panonski kotlini, srednji Italiji in vzhodnem Sredozemlju, torej v precej oddaljenih krajih, kar govori o nadregionalnem pomenu svetišča.
